Parada na fotografiji je bila 16. 6. 1957 v središču Unca. Unška šola je takrat praznovala 100-letnico obstoja.

Na sliki je sprevod šolarjev, ki prihajajo od Unške šole mimo Enžkove hiše v ozadju. Ravno so na glavni cesti ob Enžkovem kozolcu. Parada se je sprehodila po cesti do Rogelnove gostilne in od tam nazaj do zadružnega doma, kjer je potekala kulturna prireditev.

Na splošno je bilo takrat vse bolj enostavno, kot je sedaj. Otroci so pritekli po stezicah za vrtovi do šole. Tam je bila pot veliko krajša, kot če bi šli po glavni cesti. Na cesti pa sploh ni bilo prometa in tako so   starši imeli veliko manj skrbi s šolarji.

Na sliki nismo prepoznali nobenega učenca, morda bo to uspelo kateremu od bralcev.

V ospredju parade vidimo Unške pionirke in cicibanke prvega razreda, stare sedem let. Za njimi so cicibanke iz OŠ Rakek in naprej še mladinke in članice iz obeh šol.

Kot lahko vidimo, so vse deklice oblečene enako. Najmlajše so nosile oblekice iz sivega platna, vrezane na gloken in malo nagubane, da ko so se zavrtele, so naredilo marelo. Na spodnjem delu krila so imele prišite tri vrste rdečih trakcev.

Mladinke so nosile rdeče krila in bele bluze, članice pa modre krila in tudi bele bluze. Take oblekice so imele popolnoma enake za celo Slovenijo.

Prva v vrsti je vodja skupine in trenerka atletskih disciplin Ivanka Ileršič, por. Pungerčar. Ivanka in njena sodelavka Štefka, tudi z Rakeka, ki pa je ni videti na sliki, sta se morali kar nekaj časa usposabljati za vodenje te vrste telovadbe. Že pri štirinajstih letih sta se dvakrat na teden vozili z vlakom v Ljubljano na usposabljanje dve leti, potem pa sta bili še en mesec na učenju v Mozirju in na koncu še en mesec v Makarski.

Tako smo prišli do natančnih podatkov.

Slovarček:

• krilo na gloken: krilo razširjeno na zvon

Viri:

• Ivanka Pungerčar

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Unec
Datum: 16. 6. 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Pungerčar
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija

Na fotografiji so volilne kroglice, desna je iz časov pred letom 1941 (grb Kraljevine Jugoslavije), dve levi, z novim jugoslovanskim grbom, pa sta iz prvih povojnih volitev, ki so bile 11. novembra 1945.

Volilne kroglice je ohranil moj oče kot spomin na volitve v stari in novi Jugoslaviji.

Volitve 11. 11. 1945 so bile zelo pomembne, saj so posredno dajale odgovor na vprašanje, ali bo Jugoslavija republika ali kraljevina. V Beogradu se je avgusta 1945 pričelo III. zasedanje Avnoja, ki se je preimenoval v Začasno ljudsko skupščino, ki je na svojih zasedanjih sprejela najpomembnejše zakone za izvedbo volitev v ustavodajno skupščino. Glavni sprejeti zakoni so bili: zakon o volilnih imenikih, zakon o ustavodajni skupščini in zakon o volitvah narodnih poslancev. Starostna meja za volitve seje prvič spustila na 18 let (prej je bila 21), vojaki oz. borci pa so imeli volilno pravico ne glede na starost. Določeno je bilo, da bodo volilci glasovali s kroglicami v lesene skrinjice. Ker se je opozicija odločila, da na volitvah ne nastopi, so na voliščih z dopolnilom zakona uvedli še skrinjico brez liste t. i. »črno skrinjico«, ki je nekako simbolizirala kralja. Vanjo so lahko oddali svoj glas tisti, ki niso želeli voliti kandidatov Ljudske fronte. Volivci so volili poslance v Zvezni zbor in Zbor narodov, ki sta tvorila Ustavodajno skupščino.

Ko sem leta 2004 in 2005 v Arhivu Republike Slovenije zbiral material za knjigo Trpeli so naši gozdovi, sem v poročilu ministrstva za gozdarstvo za obdobje maj-oktober 1945 naletel tudi na tole zanimivo informacijo o izdelavi volilnih skrinjic:

Produkcija lesa v teh petih mesecih (maj oktober 1945) znaša 60.000 prostornih metrov drv in 130.000 m3 gradbenega lesa, čez 3.000 q oglja in 4.000 q lubja. Od tega je Slovenija oddala preko 80.000 m3 lesa v druge federalne edinice, med temi 750.000 zabojev za sadje in razna živila, 19.000 volilnih skrinjic, od tega 14.000 za Slovenijo, ostanek pa za Vojvodino in Makedonijo. 

Kar veliko lesa in energije je bilo potrebno, da se je za celotno Jugoslavijo v relativno kratkem času od konca avgusta 1945 pa do volitev 11. novembra 1945 izdelalo okoli 150.000 volilnih skrinjic (ocena na osnovi podatka, da jih je Slovenija potrebovala 14.000).

Grb nove Jugoslavije je nastal novembra 1943 na drugem zasedanju AVNOJ-a. Okvir tvorita žitna snopa, povezana s trakom, na katerem je izpisan datum 29. XI. 1943. Na vrhu žitnih snopov se nahaja rdeča peterokraka zvezda. V sredini pa je pet plamenic, ki zagorijo v enotni plamen, kar je pomenilo enotnost petih jugoslovanskih narodov (Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Makedonci). Šele z ustavo iz leta 1963 je bila dodana šesta bakla, ki je predstavljala Muslimane. Vsaka od šestih jugoslovanskih republik (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija) si je na osnovi državnega grba priredila svoj lastni grb.

Grb Kraljevine Jugoslavije, ki je bil sprejet decembra 1918, je nastal na osnovi grba Srbije. Grb je predstavljal dvoglavega letečega belega orla na rdečem ščitu, na vrhu pa je bila postavljena kraljevska krona. Na ščitu na prsih orla so bili grbi vseh treh narodnosti (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Grb je bil ovit z ogrinjalom iz hermelina škrlatne barve s kraljevsko krono na vrhu. Malo po svoje prirejen grb so imeli tudi Srbi, Hrvati in Slovenci (najprej je bila kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je pozneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo). Slovenski grb je imel na modrem ščitu tri zlate šesterokrake zvezde in pod njim bel polmesec.

Slovarček:

• AVNOJ: (slovensko: Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, srbohrv.: Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije) je bil politični organ, ki je predstavljal narodnoosvobo­dilni boj jugoslovanskih narodov in narodnih manjšin.

Viri:

• Kronika šole Unec
• Kronika šole Rakek

Kraj: Unec
Datum: 11. november 1945
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Franc Perko
Fotografirano: 8. 10. 2018
Oblika: 3 fotografije

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana sem leta 2007 v škatlah KLO Unec in Rakek naletel tudi na zanimiv zapisnik o pregledu in zapečatenju knjižnice generala Maistra v njegovi hiši na Uncu leta 1946.

General Rudolf Maister je imel, poleg izredno bogate knjižnice v Mariboru, obsežno knjižnico tudi v hiši na svojem posestvu na Uncu. Mogoče je kaj knjig general Maister pripeljal s seboj iz Maribora, skoraj gotovo pa je, da je knjige iz leta 1946 zapečatene knjižnice, podedoval po stricu Lovru Šebenikarju (1836-1915) in teti Matildi Šebenikar (1847-1933), pesnici, pripovednici in narodni delavki. Tako Lovro kot Matilda sta bila narodno zavedna, aktivna sta bila v Družbi Cirila in Metoda.

Lovra Šebenikarja večkrat omeni Učiteljski tovariš kot učiteljskega dobrotnika, med drugim je odigral pomembno vlogo pri gradnji šole na Rakeku, bil pa je tudi med ustanovitelji gasilskega društva na Uncu. Matilda Šebenikar je bila članica in podpornica Matice Slovenske, podpirala je tudi slovenske visokošolce na Dunaju. Matilda Šebenikar je pisala v prve letnike revije Vrtec, pozneje v Slovenko, Zvonček in Edinost. Na osnovi tega lahko sklepamo, da sta imela zakonca Šebenikar gotovo tudi bogato knjižnico, ki je skupno s posestvom prešla v roke Maistrovim. Matildi in Lovru Šebenikarju je avgusta 1883 umrl sin edinec Adolf (1876 – 1883) in ker nista imela potomcev, sta hišo in posestvo zapustila nečaku Rudolfu Maistru. Leta 1946 na Uncu zapečatena Maistrova knjižnica je tako nekaj drugega kot Maistrova knjižnica v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kje so danes te knjige?

Še tole, v knjigi Rudolf Maister – Sto let severne meje (2018) je zapisano na strani 271: Že kot srednješolec je uredil knjižno zbirko svojega strica.

Pesmi Matilde Šebenikar Tomšič imajo večinoma pripovedni in humorni značaj. Pa si poglejmo eno, ki je bila objavljena leta 1899 v Slovenki, št. 1.

Te dni (november 2018) smo v medijih (RTV) zasledili naslednje informacije:

Maistrova knjižnica z znakom kulturni spomenik državnega pomena

Maribor, 22. novembra 2018 – Potem ko je vlada prejšnji teden razglasila Maistrovo knjižnico v Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM) za kulturni spomenik državnega pomena, ji je minister za kulturo Dejan Prešiček danes predal tudi uradni znak za to. Po njegovih besedah je to priznanje knjižnici za vztrajnost in še en dokaz izjemnega pomena te zbirke.

Maistrova knjižnica v Univerzitetni knjižnici Maribor je bila po številnih neuspešnih poizkusih pred dnevi razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, uradno pa se bo to zgodilo na Maistrov dan, 23. novembra. Nova vlada je prepoznala poseben pomen te knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra, razglasitev pa sovpada tudi s 100. obletnico bojev za severno mejo.
Kot izpostavljajo v Univerzitetni knjižnici Maribor, je na plodna tla padla šele četrta pobuda za razglasitev Maistrove knjižnice za kulturni spomenik državnega pomena. S pomočjo podpornikov nadgradili pobudo, ki jo je v 50 letih prejšnjega stoletja neuspešno podala že komisija pomembnih mož na čelu z Jankom Glazerjem, trudili pa so se vse od leta 2014.

Maistrova knjižnica je del posebnih zbirk Enote za domoznanstvo UKM. Nastala je, ko je oktobra 1998 družina generala Rudolfa Maistra (1874-1934), ki jo je zastopal generalov vnuk Borut Maister, podarila UKM-ju 5.970 enot knjižničnega gradiva. V njej so znamenita dela vseh pomembnejših slovenskih avtorjev ter izjemna zbirka slovenske periodike iz 19. in prve četrtine 20. stoletja. Med dragocenostmi so med drugim Dalmatinova Biblija, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske in dela Janeza Svetokriškega.

Kraj: Unec
Datum: 1946
Avtor: —
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka dokumenta Zgodovinskega arhiva Ljubljana

Na sliki na vrhu je Osnovna živilska nakaznica II za samooskrbo­valca z maščobami in mesom. Julij 1946. Izdala jo je Ljudska vlada Slovenije Ministrstvo za trgovino in preskrbo. Na nakaznici so zapisana naslednja navodila za uporabo:

“Brez žiga in brez vpisa podatkov neveljavna. Neprenosljiva! Za nakup živila velja samo pri izbranem stalnem dobavitelju v kraju stalnega bivališča potrošnika. Za prehrano v gostinskih obratih velja na področju cele Slovenije. Že odrezani odrezki so brez vsake vrednosti; na njih dobavitelj ne sme oddati živil. Kdor ima zalogo moke in zakuhe, ni upravičen do osnovne nakaznice “II”! Duplikatov ne izdajamo! Ponarejanje je kaznivo po zakonu!” 

Na spodnjih slikah sta Osnovni živilski nakaznici za oktober in december 1945. Pa si še tu oglejmo navodila:

“Veljavna za prehrano v vseh gostinskih obratih v Sloveniji. Za nakup živil veljavna samo pri stalnem dobavitelju v kraju stalnega bivališča. Duplikatov ne izdajamo! Brez vpisa podatkov neveljavna! Že odrezani odrezki so neveljavni! Stalni dobavitelj naj takoj prežigosa odrezke!”  

Po končani drugi svetovni vojni nas je doletela omejena preskrba z osnovnimi dobrinami. Omejena preskrba prebivalstva v vojnih in povojnih razmerah seveda ni bilo nekaj novega. To se je dogajala tudi med in po prvi svetovni vojni. Če se ozremo na drugo svetovno vojno in prva povojna leta v naših vaseh spoznamo marsikaj zanimivega, za današnji čas potrošništva pa skoraj nerazumljivega, zato je prav, da obudimo spomine na te čase.

Ivan Puntar Štacnar v svojem dnevniku našteva omejitve, ki so jih uvajali Italijani, ki so zasedli naše kraje. Avgust 1941:

Odredbe njegove, ne smemo ponoči iz svojih hiš, vse mora biti zatemnjeno, svobodno gospodarstvo smo izgubili, ne moremo prosto razpolagati ne z žitom ne z živino, ki moramo oddajati na njih odredbe, tudi mleko, puter od nas zahtevajo, določili pa so take cene, da ničesar ali sramotno nizke cene dobimo, v prosti prodaji se dobi dvakrat več. Zelo primanjkuje masti, olja, mila, mesa dobimo pa vsaki teden 10 gramov na osebo, pa še kakšnega, bele moke sploh ni, na karte dajejo 6 kg na človeka neke težke mešance, da je kruh težak kot zemlja.

Takole pa Štacnar opiše leto 1941:

Ves živež pa tudi obleka je na karte, za visoke cene je bilo pa vsega na razpolago. Cvetela je na ta način skrivna trgovina, ker so oblasti določile vsaki stvari maksimalno ceno.

Štacnar poleti 1942:

Ker tihemu odporu okupatorji niso mogli do živega, so kaznovali prebivalstvo z ukinitvijo potniškega, pisemskega in brzojavnega prometa, še na poljska dela so mogli ljudje le s prepustnicami, ki so veljale le po 1 dan. Ker so sumili, da prebivalstvo podpira partizane z živili, so za dobo štirih mesecev vzeli prebivalcem Unca in Slivic živilske nakaznice.

Pa pojdimo v povojna leta. Takole je ta čas na kratko predstavil moj oče:

Velike težave so nastale radi preskrbe hrane in ostale preskrbe, radi tega je oblast uvedla živilske in oblačilne karte. Karte so dobili vsi zaposleni in prebivalci brez zemlje. Velika krivica se je godila kmečkemu prebivalstvu, kljub oddaji mesa, masti in drugih oddaj, ni dobilo niti dkg mesa, olja in sladkorja, radi tega so predvsem trpeli bolni in stari ljudje ter otroci.

Poglejmo še v zapisnike Krajevnega ljudskega odbora Unec (KLO):

10. seja 15. 1. 1946: Tov. Žust Franc poroča, da smo prejeli v zadnjem tednu dodatne živilske nakaznice za otroke od 8 – 14 let, dalje dodatne za lahke delavce, ter bolniške, vendar pripomni k temu, da se mora po novi uredbi odrezati mast in moko na nakaznicah vsem tistim, kateri ne prejemajo isto na osnovnih kartah.

9. seja 6. 1. 1946: Poročevalec za trgovino in preskrbo tov. Žust Franc poroča, da smo prejeli za januar 25 nakaznic za čevlje. Odbor pregleda spisek prijavljenih, ter določi najbolj potrebnim nakaznice.

Seja 7. 1. 1947: Tov. tajnik poroča, da so iz OLO Rakek – gospodarski odsek prejeli nakazilo za dvig 5 kom. plaščev in 5 kom. zračnic za dvokolesa proti plačilu. V zvezi z dobavo navedenih plaščev in zračnic prečita več prošenj za dodelitev istih. Vsled premajhne dobave se ne more prošnjam ugoditi; sklene odbor iste razdeliti na prvem zboru volilcev, da bodo prejeli res tisti kateri kolesa potrebujejo izključno za službene svrhe.

Seje 17. 1. 1947: Pregled živilskih nakaznic. Tov. predsednik poroča, da sta bila člana iz OLO – gospodarski odsek, katera sta zahtevala pregled o izdajanju živilskih nakaznic z ozirom na pomanjkanje moke. Omenjeni pregled se je vršil 17 t. m. v navzočnosti omenjenih članov, nekaj odbornikov KLO in sekretarja OF tov. Perko Franca. Pri tem pregledu so ugotovili, da se v našem kraju lahko odvzame 132 nakaznic za moko in to z mesecem februarjem, dalje z mesecem januarjem pa 67 nakaznic. Odborniki pretresajo posamezno po hišah, ter potrdijo odvzem nakaznic, vendar pripomnijo, da se o odvzemu nakaznic obrazloži na zboru volilcev, ki se bo vršil v nedeljo 19 t. m.

16. seja 16. 4. 1946: Razdelitev prejetega blaga iz okrajnega socialnega skrbstva: Tov. Jernejčič Marija poda poročilo da smo te dni prejeli iz okraja sledeče predmete: – 77 komadov raznega ponošenega perila in obleke, – 8 zavitkov suhe hrane, – 1 kg sladkorja, – 900 komadov cigaret. Vsi omenjeni predmeti se morajo danes razdeliti med najbolj potrebne za praznike. Vsi prisotni nato določijo kateri bodo prejeli omenjene stvari. Dalje poroča (tajnik) da smo prejeli 19 nakaznic za čevlje, v kratkem pa jih dobimo še 20. Predlaga nato, da bi se s prvo pošiljko počakalo, ter bi se nato skupno razdelilo z drugo pošiljko.

Slovarček:

• LRS – Ljudska republika Slovenija: ime republike od 1945 do 1963
• KLO: krajevni ljudski odbor, oblika povojne lokalne uprave

Viri:

• F. Perko: Časi naše male kronike. 2018.
• I. Puntar – Štacnar: Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943. 2009.

Kraj: Unec
Datum: 1945 in 1946
Avtor: dokument Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS
Zbirka: Tončka Hlad Unec
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotokopija dokumentov

Obeležje je postavljeno v spomin Lorenzu Grecu, italijanskemu podbrigadirju finančne straže, ki je padel pri opravljanju dolžnosti. Kdaj so ga postavili in kdo, mi ni uspelo ugotoviti.

V noči med 23. in 24. junijem 1924 je prišlo na italijanski strani pri Uncu do pretepa med civilisti in italijanskimi finančnimi stražniki. Kratko so potegnili slednji, saj je bilo veliko ranjenih, Lorenca Greca pa so ubili. Pokopali so ga 9. julija v Postojni. Pogreba se je udeležilo mnogo fašistov ter zastopniki civilnih in vojaških oblasti.

Takoj po incidentu so Italijani zaprli državno mejo, ukinili telefonske zveze in prepovedali prehajanje meje. Šlo naj bi za navaden spor med civilisti in neprijaznimi financarji, poročila italijanskega tiska pa so bila precej politično obarvana, saj so za dogodek krivili orjunaše. Zaradi razjasnitve okoliščin, ki so do tega privedle, je delegacija jugoslovanske varnostne straže z Rakeka obiskala komandanta italijanske straže v Kačji vasi, da bi pridobila vse potrebne podatke in informacije. Poročnik Volpi na vprašanja ni odgovarjal in je za vse krivil orjunaše iz Planine, Unca, Rakeka in Cerknice. Prav tako ni privolil v zaslišanje financarjev, ki so bili udeleženi v incidentu. Strele je slišala tudi jugoslovanska finančna straža, ki se je tedaj nahajala v Slivicah. Jugoslovanski predstavniki so domnevali, da valjenje krivde na orjunaše potrjuje bojazen italijanskih obmejnih stražnikov in funkcionarjev pred imenovano organizacijo zaradi njihovega (italijanskega) nenehnega prehajanja jugoslovansko-italijanske meje in zastraševanja naših prebivalcev.

Dogodek pa ni bil tako nedolžen kot se zdi, saj je povzročil zanimanje celo v Beogradu, kjer so bili prepričani, da je bila stvar inscenirana. Kraljeva vlada pa je k zadevi pristopila skrajno resno. Zunanji minister je izrazil italijanski vladi v Rimu obžalovanje, notranjega ministra pa je vlada pooblastila za uvedbo preiskave in ugotovitev dejanskega stanja.

Uradna italijanska agencija »Stefani« je poročala, da je v noči 22. junija 1924 prebivalec Kačje vasi prestopil na jugoslovansko stran, kjer so ga zavrnili, kar je sprožilo spopad med prebivalci Kačje vasi in jugoslovanskimi orožniki. Zaradi tega naj bi jugoslovanski »elementi« v noči s 23. na 24. junij napadli postajo finančne straže v Kačji vasi in v spopadu ubili Lorenza Greca. Kako so z Unca prišli v Kačjo vas, pa agencija Stefani ne poroča.

Na koncu so sestavili mešano komisijo, ki naj bi na kraju incidenta preiskala dogodek in ga preučila na objektiven in nepristranski način. Beograjski novinarji so zahtevali, naj se končno že uredi meja med obema državama pri Rakeku in to v korist naše države. O izsledkih komisije novinarji ne poročajo. Evidentno pa je, da nas je v zvezi z mejo nategnil vsak, ki je imel pet minut časa.

Obširno je o dogodku poročal časopis “Slovenski narod”.

Viri:

• Slovenski narod, leto LVII, številka 144, 26. junij 1924
• Slovenski narod, leto LVII, številka 145, 27. Junij 1924

Kraj: Unec
Datum: 1924
Avtor: neznan
Zbirka: Michele Di Bartolomeo
Skenirano: 25. 10. 2014
Oblika: fotografija

Unec okoli leta 1900. Takrat Antona Jeršana ni bilo več med živimi, z njegovo vdovo Alojzijo (Louiso) se je poročil August Belle in na posestvu že kraljeval. Pa bo naš prispevek vseeno posvečen Antonu Jeršanu, do leta 1890 gospodarju hiše na razglednici, ki je nosila številko Unec 10.   Zanimivo na razglednici je še, da je pošiljatelja, ki je tekst pisal seveda v nemščini, tako motil slovenski napis Pozdrav iz Unca, da ga je prečrtal.

Še pred nekaj leti je bila v tej hiši dolgoletna znana gostilna, pa so jo žal zaradi širitve ceste in ureditve križišča porušili. Kar nekaj krajevno pomembnih mož je živelo v tej hiši in gospodarilo s pomembnim posestvom. Med najpomembnejšimi je gotovo Anton Jeršan (1815 – 1890), ki se je tu rodil in umrl. Njegov oče Jakob Jeršan (1790 – 1855) se je z Unca 28 priženil na Unec 10 k Neži Javornik. Po očetu Jakobu je posestvo prevzel sin Anton Jeršan. Anton je bil dvakrat poročen, prva žena Terezija Obersnel (1820 – 1873) je prišla iz Divače. Anton in Terezija sta imela pet hčera. Po smrti prve žene se je Anton Jeršan poročil z Alojzijo rojeno Kete (1845 – 1901). Po smrti Antona Jeršana se je Alojzija (Louisa) poročila z Avgustom Belletom, znanim po ciglarni na Rakeku, katere začetnik pa je bil prav Anton Jeršan. Tako je posestvo iz rok Jeršanov prešlo v roke Belletov.

Pa se povrnimo k Antonu Jeršanu. Takole je njegovo smrt predstavil 29. 01. 1890 Slovenski narod: 

Z Rakeka, 28 januvarija. Danes zjutraj je umrl na Unci tamošnji posestnik in trgovec g. Anton Jeršan v 76. letu dobe svoje. Njegova smrt je za Unec in ves kraj velika izguba, kajti pokojnik bil je v najširših krogih  zelo priljubljen, bil marljiv in razumen pospeševalec kmetijstva in gozdarstva na Notranjskem. Njegova prizadevanja bila so zelo uspešna, svoja posestva pouzdignil je v vzgledno gospodarstvo in njegovo delo imelo je ta veseli uspeh, da so ga sosedje začeli posnemati in so se razna gospodarstva vidno boljšala. Za nesebično in uspešno delovanje za prospeh živinoreje, gozdarstva in sadjarstva ga je c. kr. kmetijska družba večkrat odlikovala.

Razven tega bil je pokojni Jeršan veliko let občinski svetovalec, član šolskega sveta in načelnik cestnemu odboru. Vse te častne in zaupne službe opravljal je točno in vestno in si pridobil hvaležnost tamošnjega prebivalstva. Posebno pa je še omeniti, da je Jeršan z neumorno svojo požrtovalnostjo dognal pravdo zaradi servitutnih pravic posestnikov na Unci, Rakeku, v Cerknici, Planini i. t. d. v gozdovih graščine Haasberške in s tem vsem rečenim okrajem jako veliko koristil.
Jeršan bil je odkritosrčen značaj, poštenjak v vsacem oziru, dobrotnik revežem, za občino Unec pa skrben oče. Zato je njegova smrt vzbudila povsod veliko žalost in vsakdo toži: Jeršana ni več! —
Blag mu bodi spomin! 

Pa si njegovo delo oglejmo malo bolj podrobno. Takole se prične kronika šole na Uncu leta 1855:

“Nevednost je najdražja stvar na svetu. Ta resnični izrek je bil vrlim Unčanom pred očmi, ko so sklenili pred več leti ustanoviti si domačo šolo.

Prejšnje čase pošiljali so nekateri premožnejši in za blagor otrok vneti stariši svojo deco v Ljubljano v šolo, nekateri tudi v bližnjo Postojno. A, vse to ni še zadostovalo tirjatvam novejšega časa kajti le premožnejši in za napredek in poduk svojih otrok res vneti stariši storili so to svojo dolžnost, a druzim ni bilo mogoče, zato so brez poduka moral doma ostati.

Tedanji Unški župan godpod Anton Jeršan, vsestransko izobražen mož, spoznal je čedalje bolje veliko važnost in imenitnost šole, in z njim vred so tudi drugi soseščanje in možje čutili nje živo potrebo. Posebno med njimi so se odlikovali in popolnoma vneti bili za ustanavljanje šole na Uncu tedanji srenjski odborniki, kakor: Jurij Puntar, Andrej Gabrenja, Janez Kunc, Matevž Modic po domače Majer iz Ivanjega sela, Tomaž Šlajnar iz Slivic, in še nekateri drugi soseščanje. Omenjeni gospod župan prevzel je kot načelnik tega blagega podozetja to težavno nalogo, da se postavi soseščanom domače ognjišče blage presvete omike. Čez nekaj časa potem pride v našo vas neki čedno oblečen popotnik Anton Lebar po imenu, doma iz Gorenjskega iskajoč si kakega posla. Ko zvemo, da zna dobro čitati, čedno pisati in tudi nekoliko številiti koj ga obdržimo za privatnega učitelja. Ta za silo šola trajala je 2 leti; najprvo bila je pri “Štacnarju” potem pa v hiši pod “kolono” imenovani do leta 1857.

Leta 1857 se je srenjski odbor pod vodstvom g. Antona Jeršana nemudoma lotil ustanavljanja prave šole. 

Po tedanji navadi ali šegi ustanovili so koj službo učiteljevo, organistovo in cerkovnikovo ali mežnarjevo v eni osebi, kojega plača je obstajala deloma v naturalijah (v beri), deloma v denarju. Soseskino premoženje še ni dopuščalo zidati novega šolskega poslopja. Zato so si vzeli od gospoda Jurca iz Planine njegovo hišo št. 53, po domače Pri Otoničarju, ležečo na vrhu vasi, v najem, kjer so napravili učilnico. Stanovanje za učitelja pa so najeli ali pripravili v hiši gosp. pl. Bedange št. 8, prej pri Jurju, imenovani pod “kolono”.

Spet je povzel pomembno vlogo Anton Jeršan: 

Mnogo let poprej pooblastili so bili Unčani gospoda Antona Jeršana, da se je pravdal s Planinsko graščino “Haasberg” za pašniške in gozdne servitutne pravice cele soseske. Leta 1861 so prišli tako daleč, da je morala graščina s pogodbo odstopiti Unčanom v last pašnike, ki so pod Unško katastrsko mapo sodili. Ko je gospod Jeršan videl, da namerava graščina le tiste prostore za pašnike odmeriti, ki so bili samo z grmovjem obraščeni, v mapah pa meje pašnikov daleč v gozd segajo, ni pustil kratiti pravic svojih sovaščanov po nobeni ceni. Najeli so torej na soseskine in graščinske stroške c. k. geometra, da jim je pokazal prave mejnike. Na to opiraje se, tirja g. Jeršan od graščine tudi ostali kos gozda, ki je pod pašnike bil merjen, in posrečilo se mu je tudi, da ga je dobil. 

Leta 1863 so po gozdarski postavi posekali na pašniku Cerovca les, kar je bilo za stavbo šole potrebnega, so obdržali, ostalega pa na dražbi prodali in dobili 6.750 goldinarjev. Ko je Anton Jeršan pregovoril še Miha Matičiča, da proda hišo (št. 77) in zemljišče, stoječo tik nad cerkvijo, so se gradnje šole lahko lotili. Antonu Jeršanu je tako s pomočjo sokrajanov uspelo in 13. novembra (sv. Martin) 1864 je ljubljanski kanonik Jurij Volca blagoslovil novo šolsko stavbo. Anton Jeršan je 1872 leta podaril šoli dobro ohranjen čebelnjak in lepo šolsko zastavo.

Anton Jeršan je bil tudi podpornik in donator. Ko je bilo 1871 leta v Idriji ustanovljeno društvo “Šola” z namenom materialno podirati revno kranjsko šolstvo, je bil z Unca, poleg rednega člana Ivana Poženela učitelja na Uncu, Anton Jeršan podporni član tega društva. Namen društva je bil:

z dobljenim denarjem bode društvo kupovalo razne šolske potrebščine in jih darovalo ubogim ljudskim šolam, slabo plačanim učiteljem in revnim učencem (Učiteljski tovariš 1871 št. 15).

Anton Jeršan je bil v času, ko so bili kmečki hlevi za živino brez svetlobe, ko je živina stala v gnojnici, ko se je gnojnica in gnoj stekal po poteh in cestah namesto po njivah, član c. kr. kmetijske družbe Kranjske podružnica Planina (1861) in podružnice Cerknica (1886). Kot razgledan in umen kmetovalec je dobil številna priznanja in nagrade:

• drugo premijo in 4 cekine za kobilo z žrebetom (Postojna 1862);
• na tretji kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1863 je sodeloval s šestimi pridelki in prejel za poljske pridelke in vrlo napredovanje v kmetijstvu častno pismo;
• za posebno lepe kobile z žrebeti premijo 40 srebrnih gld in prvo premijo za žrebeta (Postojna 1879);
• najvišjo premijo 40 gld za kobile z žrebeti (Vrhnika 1881);
• premijo za lepe krave (Postojna 1886);
• na deželni sadni razstavi ob štiridesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa v skupini sveže sadje bronasto svetinjo (Ljubljana 1888).

V knjigi Logaško okrajno glavarstvo (1889) je zapisano:

Lep vzor v tem je bil tukajšnji veleposestnik gosp. Anton Jeršan, kateri je mnogo storil za povzdigo poljedelstva, živinoreje in sadjarstva. Njegova zemljišča so pravi vzor umnega gospodarstva.

Poleg tega, da je Anton Jeršan pomagal kmetom iz Unca, Rakeka, Planine, Cerknice pri uveljavljanju pravic ob odkupu gozdnih in pašnih servitutnih pravic od gospostva Haasberg, se je zavzemal tudi za pogozdovanje krasa in se udeležil malega travna 1853 zbora v Postojni, kjer so oblikovali društvo za pogozdovanje Krasa na Kranjskem, ki pa ga žal kranjska vlada ni podprla, in delo na pogozdovanju je za daljši čas zamrlo.

Bil je tudi politično aktiven: Pri volitvi 14. augusta t. l. za županijo Mavnic gospod Anton Jeršan (Ljubljanski časnik 1850 št. 42); leta 1877 in 1880 odbornik občine Planina.

Unec okoli leta 1900.

V mogočni hiši, lahko bi ji rekli kar gradič, saj je po podatkih iz Franciscejskega katastra iz leta 1823 obsegala 248 kvadratnih klafter površine (892 m2). V njej je bila gostilna, pa trgovina, pred prvo svetovno vojno in nekaj let v Kraljevini Jugoslaviji pa tudi pošta Unec. Na sliki je “zapravljivček”, desno od prvih konjski nog pa je na vogalu stavbe lepo viden kamen odrivač, ki je preprečeval, da bi se z vozovi zadevali v stavbe.

Razglednica je bila potovala z Rakeka k frau Stephy Kleinoscheg, v kraj, ki ga ne morem identificirati, pri Kranju (Krainburg). Žig pošte Rakek nosi datum 25. 7. 1905. Zanimivo je, da je na žigu napis Rakek v slovenščini (torej Rakek ni imel nemške variante, kot sta imela Unec (Maunitz) in Cerknica (Zirknitz)), Kranj pa v slovenščini in nemščini.

Viri:

• Kronika Šole Unec
• časopisni vir dLib.si

Kraj: Unec
Datum: 1905
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: razglednica

Dopisnica s panoramo Unca in v izrezu s stavbami ob cesti proti Postojni, ki gre v ozadju skozi kolono Šebenikarjeve hiše, kjer je bila nekoč mitnica, je bila z Unca poslana 21. julija 1908. Ob robu je napis V Klein fot. Cerknica.

Lovrenc Šebenikar (*1. 8. 1836 Zabreznica pri Žirovnici na Gorenjskem, +6. 1. 1915 Unec) in Matilda Tomšič (*13. 3.1847 Trebnje na Dolenjskem, +12. 9.1933 Unec) sta se poročila 17. 11. 1875. Naslednje leto, 7. 9. 1876, se jima je rodil sin edinec Adolf, ki je pri 7 letih (1. 8. 1883) umrl. Premožna in razgledana družina Lovra in Matilde Šebenikar, ki je tako ostala brez potomca, je premoženje podarila nečaku Rudolfu Maistru.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Šebenikarjeva sta se po poroki preselila na Rakek in tu zgradila hišo, ki sta jo leta 1903 prodala Domicelju, ki je prišel na Rakek iz Zagorja pri Pivki. Potem sta kupila hišo in posestvo na Uncu. To je bila znamenita hiša s kolono, tu je bila nekdaj mitnica, kjer so nadzorovali prevoz lesa iz gosposkih gozdov proti Trstu in Reki. Po Franciscejskem katastru (1823) je bil lastnik hiše, ki je nosila številko Unec 7, Johann Sicherl. Enonadstropna zidana stavba z 245 kvadratnih klafter površine (881 m2) je imela dve dvorišči, k hiši je sodilo še 10 zemljiških parcel v k. o. Unec. V reambulančnem franciscejskem katastru iz leta 1873 pa so kot lastniki vpisani Svet, Skvarše, Lorenc in Haüsler.

Veliko pomembnih dogodkov je vezanih na to hišo.

Ko se je na Uncu pričela “za silo šola“, ki je trajala kaki dve leti, najprvo bila je pri “Štacnarji” potem pa v hiši pod “kolono” imenovani do leta 1857, beremo v šolski kroniki.

Hiša je v veliki meri povezana z generalom Rudolfom Maistrom. Franja Tomšič poročena s Francem Maistrom, mati Rudolfa Maistra, je bila sestra Matilde Šebenikar. Lovro Šebenikar je po smrti Franca Maistra (1887) postal oskrbnik njegovih mladoletnih otrok Ernesta in Rudolfa. Po smrti moža se je na Unec k sestri Matildi preselila tudi Franja Maister in tu leta 1922 tudi umrla. Pri Lovru Šebenikarju, poštarju na Rakeku, je bil nekaj časa zaposlen tudi Ernest Maister, ki je pozneje postal železniški uradnik. Pri šolanju Rudolfa Maistra sta finančno pomagala teta Matilda in njen soprog Lovro Šebenikar. Nazadnje sta Šebenikarjeva, ki sta bila brez potomcev, prepustila Maistrom hišo in posestvo.

Matilda Šebenikar (Desimira) je bila pesnica in pisateljica, narodno zavedna, podpornica številnim narodnim dejavnostim med drugim tudi slovenskim študentom na Dunaju. Posebej aktivna je bila v Družbi sv. Cirila in Metoda. Gotovo je Rudolf Maister pri teti, kamor se je redno vračal ob poletnih počitnicah, dobil tudi nekaj navdiha za svoje pesnjenje in zbiranje slovenskega pisnega narodnega blaga. Maister je bil že od mladosti velik bibliofil in zbiralec starih, predvsem slovenskih tiskov.

Poglejmo si pesem Praprot, ki jo je Desimira (Matilda Šebenikar) objavila v reviji Slovenka 1898, št. 17:

Pogled na Unec v začetku dvajsetega stoletja. Na levi je vidna mogočna Šebenikarjeva hiša.

Zanimiva je tudi pot dopisnice. Z Unca je odpotovala 21. julija 1908 v Salzburg; poslal pa jo je takratni stanovalec v Šebenikarjevi hiši, saj je označil okno nad kolono, kjer je takrat stanoval in zapisal Meine Wohnung.

Še bolj zanimiv pa je naslovnik, poročnik vitez Sziga Schilhawsky iz Salzburga. Sigismund (Sziga) Schilhavsky (*7. 4. 1881 Budimpešta + 11. 8. 1957 Salzburg) se je rodil v Budimpešti, kjer je njegov sudetski oče služil kot podpolkovnik v pehotnem polku. Sigismund je leta 1901 končal šolanje na Terezijanski vojaški akademiji, bil kot poročnik nastavljen v 4. tirolskem polku kraljevih lovcev.

Že 1912 leta je bil premeščen v generalštab in že leta 1917 dobi čin podpolkovnika, 1923 polkovnika in 1926 generala. Bojeval se je tudi na soški fronti. Po končani prvi svetovni vojni je med letoma 1929 – 1930 komandant štajerske brigade, 1931 – 1932 poveljnik brigade Dunaja, 1932 – 1938 vojaški inšpektor. Po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu so ga prisilno upokojili.

Slovarček:

• klaftra: seženj, stara merska enota pred uvedbo metričnega sistema leta 1872

Viri:

• Kronika šole Unec
• Ivan Puntar Štacnar, 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943
• Franciscejski kataster ARS

Kraj: Unec
Datum: 1908
Avtor: V. Klein
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: razglednica

Na fotografiji je le polovica letnika 1910, ki je štel kar 19 fantov. Fotografija pa je bila posneta leta 1928.

Kar primerno okrancljani so fantje, kar nekaj jih je v nobel klobukih, verjetno so že potrjeni za vojake, pa so se takole po gasilsko postavili pred objektiv. To so bili časi, ko je bila prava sramota, če fant ni bil potrjen za vojaka.

Na vroč poletni dan, 27. julija 1969, je bila na Maistrovi hiši odkrita spominska plošča prvemu slovenskemu generalu Rudolfu Maistru. Prišle so delegacije iz Celja, Kamnika in Maribora, prišlo je okoli 200 borcev prostovoljcev za severno mejo in se poklonilo svojemu komandantu. Tudi sam sem se udeležil tega slavnostnega dogodka.

General in pesnik Rudolf Maister – Vojanov (1874-1934), je bil tako v kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v povojni Jugoslaviji nekako zamolčan. Pozabili so na njegove zasluge, da je danes Maribor in znaten del Štajerske v Sloveniji. No, povsod le ni bilo tako, na Uncu ni bil zamolčan. Predvojna in prva povojna leta so bila na Uncu tako ali drugače povezana z Rudolfom Maistrom in njegovima sinovoma in to v dobrem in ne slabem pomenu. V njegovih gospodarskih prostorih so se, preden je bil zgrajen zadružni dom, odvijale kulturne prireditve. Na njegovem vrtu je zrasel zadružni dom (otvoritev junija 1950), že po osamosvojitvi je gasilsko društvo Unec z njegovimi nasledniki brez težav uredilo lastninske razmere, v novem domu so uredili dvorano Rudolfa Maistra, kjer domuje stalna razstava v njegov spomin. Pred gasilskim domom je tudi doprsni kip generala Rudolfa Maistra.

Pa se povrnimo nekaj desetletij nazaj, v čase, ko je bil po državi general Rudolf Maister zamolčan, ko so se slavili drugi pomembni dogodki, pozabile pa njegove zasluge, da je Maribor in okolica prišla pod Slovenijo. Prav je, da ob tem omenimo enega od pomembnih pobudnikov za obuditev Rudolfa Maistra, gospoda (takrat tovariša) Romana Gorjana, ki je prišel na Unec 1. avgusta 1953 za vodjo šole. Že ob 100-letnici šole leta 1957 so se ob razstavi spomnili pomembnih mož iz naših vasi: generala Rudolfa Maistra, slavista dr. Josipa Puntarja, pa Maistrovega borca in pisatelja Ivana Matičiča, Franca in Janeza Jagra in olimpijcev Janeza in Cveta Pavčiča. Ob njegovem sodelovanju je bila leta 1969 na Maistrovi hiši na Uncu odkrita spominska plošča generalu in pesniku Rudolfu Maistru. Šola je leta 1974 proslavila 100-letnico njegovega rojstva (1834) in 40-letnico smrti (1934), po njem je bil poimenovan tudi Pionirski odred Rudolfa Maistra, leta 2001 pa še šola: Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek, podružnična šola Rudolf Maister Unec. Leta 1979 so se pred Maistrovo hišo srečali Maistrovi borci, borci NOB, pionirji in učitelji. Organizatorji srečanja so bili Roman Gorjan, Janez Štritof in Majda Palčič Marc.

Odnos države do generala Rudolfa Maistra avtentično prikaže njegov soborec Ivan Matičič v Kamniškem občanu, 20. novembra 1970.

Moja srečanja z Maistrom

Mnogo let je prihajal general Maister na poletni oddih k svoji teti gospe Sebenikarjevi, ki mu je pozneje zapustila svoje, posestevce in lepo hišo. V Ivanjem selu pri Uncu je moj rodni kraj, zato sem generala na Uncu večkrat obiskal. Z veseljem me je sprejel. Prinesel sem mu nekaj do tedaj izišlih svojih knjig in videl, da so mu že dobro znane, zlasti zato, ker so vojne in borbene vsebine: Krvave poljane (prva svetovna), V robstvu (na Soči), Na mrtvi straži (Vojna krajina). Moč zemlje (epopeja koroški zemlji).

Generalov poletni kvartir je bil Unec, zimski pa Maribor. V zimskem času sem prihajal ob sobotah zvečer v Maribor, kjer sem v realki predaval grafičarjem o grafičnih tehnikah. Pred začetkom sem na kratko obiskal Maistrov dom — in general mi je rekel, da moram vsakokrat po predavanju priti k njemu, da malo pokramljamo. In tako sem prihajal. Prijazno so me sprejeli in mi razkazali ogromno knjižnico, ki nima primere po množini in vrednosti knjig v nobeni zasebni knjižnici. Kak večer je prišel tudi nadporočnik Cviren — in ko so se družinci: Maistrova gospa in sina Hrvoj in Borut umaknili počivat, smo kramljali v treh in cukali belo močno »Maistrovo vino« (tako so mu rekli zato, ker mu je bilo to vino všeč). Kramljali smo o raznih frontah prve svetovne, največ pa o bojih na Koroškem. Opazil sem, da generalu ugaja ozka družba, kjer se zaupno kramlja, rad ima tudi šaljive pomenke, pri katerih se do srca nasmeje. Je zelo zgovoren, živahen temperament, prijeten, demokratičen; pozorno posluša besedo in mnenje sobesednikov. Hitro, prehitro so minevale ure v njegovi družbi. Ko je odbila polnočna ura smo si voščili prijetno spanje in se razšli.

Zmeraj pa ni bilo Cvirna zraven. Neki večer, ko sva bila sama, se je general zresnil in rekel: »Poslušaj, govoriti hočem nekaj popolnoma zaupno, med štirimi očmi.«

»Prosim, gospod general,« sem rekel.

 »Veš, jaz sem revež, moja družina je v stiski… Moja pokojnina je tako nizka, da težavno izhajamo. K meni prihajajo in me pozdravljajo razne deputacije, ki jim moramo s čim postreči. Beogradu nisem pri srcu, zato mi daje slabo pokojnino.«

Začudil sem se: »A tako? Oh, gospod general, tu vam pa moramo pomagati! V Ljubljani bom stopil do nekaterih, ki mnogo premorejo …«

Brž me je prekinil, odločno pocukal za roko in otresel z glavo: »Ne, ne dovolim! To sem zaupno priznal tebi, a ne smeš o tem niti črhniti nikomur! Zadnji čas mi mariborska občina daje nekaj dodatka …« Ubogal sem ga in sem o tem molčal vse do danes.

V juliju 1934 v Mariboru, na dan našega zbora bojevnikov, mi je general stisnil roko in rekel veselo razvnet: »Velja, na svete Ane dan se gotovo snidemo na Uncu!« Tedaj je odšel izredno dobro razpoložen v svoje notranjsko zatišje. A na svete Ane dan je umrl…

27. julija zatem smo se na Uncu poslavljali od pokojnika. V imenu bojevniških organizacij, katerih predsednik je bil general, sem se poslovil z besedami: »Letos spomladi (l. 1934) k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran!

Nenadoma, sredi dneva, mu je zastal utrip srca, kakor da je zasnul. In to notranjsko zatišje ob skrajni meji je vztrepetalo, kriknilo — in vsa slovenska zemlja je prisluhnila, v neizrečeni boli je sklonilo ljudstvo glave.

Umrl je junak, ljubljence naroda, izdihnil je ljudski general. Slišimo, kako jokajo matere, žene, vidimo jake može, ki stoje prepadeni in v nemem molku tugujejo za tem, ki jim je bil ponos in varnost.

Vidim ljudske množice, ki ga kropijo s solzami, vidimo kmetske žuljeve roke, ki dvigajo njegovo krsto na rame, vidimo jih, ki neso tvoj ponos na poslednjo pot, neso graničarja orjaka.

»Videli smo blisniti meč,
videli zlomljenega sredi zamaha
Bratje v sedlo, vajeti v dlan,
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkove!Bratje, naprej!General Maister odhaja …
Večen spomin na narodnega generala in zapovednika!
Večna zahvala junaku osvoboditelju!«

I. Matičič

Pogled na slavnostni oder pred Maistrovo hišo, kjer so odkrili spominsko ploščo generalu Rudolfu Maistru – Vojanovu.

Eden od slavnostnih govornikov je bil cerkniški župan Franc Zorman (desno od oficirja), poleg njega še Lojze Ude, podpredsednik republiške zveze borcev – prostovoljcev za severno mejo.

Viri:

• Kamniški občan, 20. novembra 1970, str. 12
• Unec – plošča general Maister – Obelezja.cerknica.org

Kraj: Unec
Datum: 27. julij 1969
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 30. 1. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Na Kokrškem sedlu, 24. avgusta 1960.

Prvega avgusta 1953 je prišel na Unec, za vodjo šole Roman Gorjan. K nam je prišel iz nižje gimnazije v Knežaku, kjer je poučeval matematiko, fiziko in ruski jezik. Kot dolgoletni šolski upravitelj na Uncu (1953-1978) je bil Roman Gorjan gonilna sila tako kulturnega kot planinskega življenja Unca, Slivic in Ivanjega sela. Bil je neutruden režiser, mladinke in mladinci smo kar pogosto na oder postavili kakšno igro. Bil pa je tudi neustrašen pohodnik in gornik. Številne svoje učence, pa tudi tiste, ki smo že pred njegovim prihodom zapustili klopi šole na Uncu, je kar zastrupil s planinarjenjem. Pogosto je organiziral kak planinski pohod, mladi smo se mu z veseljem priključili.

Tako smo se 22. avgusta 1960 podali z vlakom do Kamnika, od tu pa seveda peš na Veliko planino (nihalke na Veliko planino še ni bilo, obratovati je pričela leta 1964), čez Presedlaj, Konja do Korošice in se 23. 08. 1960 povzpeli na 2.350 m visoko Ojstrico. Iz Korošice nas je vodila pot na Kamniško sedlo, izognili smo se visokim hribom in se preko Kokrškega sedla in Krvavca 24. avgusta zadovoljni vrnili v dolino z dogovorom, kmalu nasvidenje.

Takole nas je Roman Gorjan učil hoditi v hribe: nobenega zaletavanja, hitenja, le počasi in vztrajno, le kratek oddih, in to kar stoje, pa spet naprej, pa boste prišli na cilj. Tako smo tudi mi v treh dneh, večina prvič, pa nikakor zadnjič, premagali precej višinskih metrov, osvojili svoj prvi vrh, 2350 m visoko Ojstrico, užili čudovit pogled na Robanov kot, in pregnali strahove pred gorami in to s skromno opremo (kar je pač posameznik imel), ki z dandanašnjo seveda ni primerljiva.

Roman Gorjan je na Triglav popeljal tudi svoje učence. V knjižici Ob 150-letnici Podružnične šole Rudolfa Maistra Unec je tudi zapis, ki ga je Roman Gorjan poslal Majdi Palčič Marc, avgusta 1993, ob 40-letnici svojega prihoda na Unec:

»Ker si mi poslala tudi pozdrave s poti na Triglav, Ti pošiljam spomin na izlet učencev iz Unca, iz Slivic in Ivanjega sela avgusta 1962 na Triglav. Takrat so me mnogi opozarjali, naj tega izleta ne napravim, ker se mi bodo vsi pobili, pa so vsi prišli srečno domov. Na sliki (v knjižici, op. Perko) se vidi njih zadovoljstvo nad premaganimi težavami tega “podviga”. Od teh jih še kar nekaj hodi v gore. Pravijo, da sem jih “zastrupil” s planinarskim potepanjem. Prav je tako.«

Viri:

• Ob 150-letnici Podružnične šole Rudolfa Maistra Unec, 2007, str. 88.

Kraj: Iz Kamnika preko Velike planine, Presedljaja, Konja, Korošice, Ojstrice, Kamniškega in Kokrškega sedla, Krvavca proti domu
Datum: 22.-24. avgust 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Nekje na Uncu, v Slivicah ali Hribcah je nastala slika kontrabantaric. Dogajalo se je pred drugo svetovno vojno, ko je svojevrsten promet predstavljalo tihotapstvo oziroma po domače kontrabant ali šverc. Tihotapili so na dva načina: s podkupovanjem obmejnega osebja na obeh straneh meje in s skrivnim prestopanjem meje.

Na prvi način so tihotapili veliki trgovci, ki so svoje blago, zaradi količine oziroma velikosti (konji), težko skrili. Niso pa tihotapili sami. Zanje so to opravljali drugi – plačanci. Fantje so za dostavo konj čez mejo prejeli znesek, ki je bil skoraj tolikšen kot mesečna plača delavca na žagi. Na ta način pa tihotapci niso veliko zaslužili, zato so na skrivaj še sami vozili preko meje. V Italijo so tihotapili predvsem konje, ki so jih kupili na Hrvaškem ali v Vojvodini, in ostalo živino, sladkor, kavo, cigarete, maslo in moko, iz Italije pa riž, svilene rute, dežnike, vžigalnike in razne industrijske izdelke.

Živino so tihotapili moški, ostalo pa ženske, ki so marsikatero stvar pretihotapile pod krili. Takrat namreč še niso opravljali osebnih preiskav. Če je tihotapcu kazalo, da ga bodo dobili, je največkrat, če je bilo mogoče, odvrgel blago in zbežal. Tako je bil le ob zaslužek. Če so ga ujeli, je bil ob blago, plačati pa je moral tudi kazen pa še zaprli so ga največkrat. Domačini, ki so živeli z mejo, so se sčasoma izverzirali v tem opravilu. Ena največjih hiš na Rakeku je bila zgrajena s tihotapskim denarjem. Ko pa so se vmešali amaterji, so jih prijeli cariniki. To se je leta 1938 zgodilo nekemu zlatarju iz Ljubljane. Pri tržaškem veletrgovcu je nabavil veliko zlatnine, srebrnine in ur in jih skušal prenesti v Jugoslavijo. Cariniki pa so bili opozorjeni in so ga prijeli. Njega so zaprli, blago, ocenjeno na približno sto tisoč dinarjev, pa zaplenili.

Tudi v zadnji Jugoslaviji (SFRJ) se je na veliko tihotapilo večinoma enostransko – iz Italije v Jugoslavijo. Pa skoraj vse: kavbojke, prašek, usnje, zlatnino, kofe, televizije, avtoradije, po zvezke smo hodili, ker so bili lepši. Najlepše je imel un fašist na Občinah. Res je bil fašist, saj je znal slovensko pa nalašč ni hotel govoriti in dinarjev tudi ni jemal.

Nekoč je šel moj bratranec v Trst po kavbojke, z gomulko. Ker je bil še mlečen pod nosom, je šel res samo po kavbojke. Ker je bil doma daleč od Ljubljane, šolal pa se je tam, je začasno stanoval pri nas, zato je bil Trst za vogalom. Domov je poleg kavbojk prinesel še dve kili kofeta in polno pest srebrnih verižic. Mama je kar belo pogledala in ga že mislila poslati s prvim avtobusom domov. Potem pa je povedal, da so v Sežani prišli na vlak policisti in cariniki. Vprašali so ga, kaj ima, in ko je povedal, so ga še vprašali, mulca prestrašenega, v kakšno šoli hodi. Ko je povedal, so mu dali šraufencigar in naročili naj šraufa. Kaj pa? “Luči na vlaku,” je bil odgovor. In glej si ga no. Ko je odvijačil (da se slavisti ne bodo jezili) prvo luč, se je nanj vsul šop srebrnih verižic, izpod druge pa kava in tako naprej. Za bohlonaj so mu dali dve kili kofeta in nekaj verižic. A se to že šteje kot podkupnina?

Od level:

• neznana,
• Štefka Rebec,
• Silva Arko.

Od leve:

• neznana,
• Francka Ileršič s Podloža, poročena na Unec,
• neznana.

Podatke je zapisal Anton Arko.

Slovarček:

• izverzirali: izurili
• šraufencigar: izvijač
• šraufati: vijačiti; Zdaj pa po pravici povejte, kaj človek bolj razume: šraufati ali vijačiti? Joj!

Viri:

• Amerikanski Slovenec, Prvi slovenski list v Ameriki, sreda, 11. Maja 1938

Kraj: Unec, Slivice ali Hribce
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

Moja izkaznica (Perko Zdravko, Slivice 8) za Ljudsko knjižnico Unec ima št. 47. Žal ni nikjer letnice, kdaj je bila izdana. Sodim, da je bilo to leta 1957 ali 1958.

Leta 1948 so v okviru akcije izgradnje zadružnih domov pričeli z gradnjo tudi na Uncu. Zgradili so ga na na Maistrovem vrtu in ga v surovem stanju odprli maja 1949, otvoritvena proslava pa je bila junija 1950. Okoličani so h gradnji prispevali 12.000 udarniških ur. V nove prostore so se preselili uslužbenci in tudi trgovina je dobila večje in sodobne prostore. Dobro se spominjam zanimivega dogodka s to zadružno trgovino. Verjetno se je to dogodila že leta 1950. To so bili časi, ko je vsega primanjkovalo, tudi če si imel denar, nisi mogel skoraj ničesar kupiti. Napovedali so, da bodo v trgovino pripeljali emajlirano posodo, verjetno iz EMO Celje. Prav veliko posode naj ne bi pripeljali, pa me je mama že zgodaj zjutraj, preden se je odprla trgovina in preden so s tovornjakom pripeljali posodo, postavila, vsaj kot se še danes spominjam, v kar dolgo vrsto. Mama je potem odšla domov, da je poskrbela za brata in sestro, pa tudi živino, jaz pa sem ji držal vrsto. Spomnim se še, da je posodo pripeljal tovornjak, da je bila založena s senom; kaj pa je mama potem dobila in kupila se pa ne spomnim.

V zadružnem domu je našlo svoj prostor tudi Kulturno-umetniško društvo (KUD) Unec, ki je doslej nastopalo z igrami na Maistrovem gospodarskem poslopju. Velika dvorana z odrom, prostor za kulise, ki jih je izdelal Kete, pleskar iz Logatca, in drugimi pomožnimi prostori je omogočila, da je na Uncu zaživelo pestro kulturno in zabavno življenje. Daleč naokoli so bile znane unške veselice, še posebej pa maškarade.

In tu, v zadružnem domu, v enem od prostorov kjer je danes Gostilna Uršula, je bila tudi Ljudska knjižnica Unec. Imela je okoli 600 knjig in večje število revij in časopisov: Tovariš, Obzornik, Življenje in tehnika, Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo, Pavliha, Sodobno gospodinjstvo, Maneken, Mali svet, Borec, Polet in Sodobna pota.

Knjižnica je bila odprta za izposojo vsako nedeljo od 11. do 12. ure, tako da so ljudje po maši, lahko zavili še v knjižnico, čitalnica pa je bila odprta ob nedeljah med 14. in 16. uro.

Od kod so bile te knjige, med njimi tudi starejše, ne vem, je pa gotovo pri nabavi novejših pomagala Kmetijska zadruga Unec, ki je kulturo kar obilno podpirala. Tudi tega se ne spominjam, kdaj je knjižnica prenehala delovati in kam so šle vse te knjige.

V dveh letih (od 29. 01. 1956 do 10. 12. 1957; dnevi in meseci so pravi, leto pa žal ni vpisano) sem si izposodil 21 knjig. V knjižnico sem začel zahajati, ko sem imel približno 14 do 15 let, in sem obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni. Ko sem pričel jeseni 1957 obiskovati srednjo gozdarsko šolo v Ljubljani, in bil tam v internatu, sem verjetno postopno prenehal obiskovati knjižnico na Uncu (zadnji vpis, vrnitve knjige 7. 1. verjetno leta 1958, ko sem moral poravnati še zamudnino). Za izposojo knjige je bilo treba odšteti 5 din. Izposojevalni rok za leposlovne knjige je bil 14 dni, za znanstvene pa 4 tedne.

Reklama za Ljudsko knjižnico Unec je bila natisnjena leta 1957 ali 1958; saj je med revijami, ki so na razpolago v čitalnici tudi Maneken, ki je začel izhajati leta 1957.

Slovarček:

Kraj: Unec
Datum: 1957-1958
Avtor: –
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: 2 dokumenta

Po končani košnji na Starem gradu so se kosci postavili pred fotografa pri zadružnem domu na Uncu. Nekateri držijo kose v zrak, kot bi bili pripravljeni na boj za “staro pravdo”. V ozadju je še cipresa, ostanek z Maistrovega vrta, ki je že davno ni več.

Na nacionaliziranih, zadrugi danih in z zaplembo pridobljenih zemljiščih je Kmetijska zadruga Unec letno pridobila okoli 130 voz krme (seno, otava), pridelovali so tudi krompir, pšenico, ječmen, koruzo, oves in krmne rastline.

Unška zadruga je med drugim kosila vse laze v Rakovem Škocjanu. Tu sem eno poletje tudi sam nekaj zaslužil pri sušenju in nakladanju in metanju sena na senik na zaplenjenem Ribaričevem posestvu v Novi vasi. Začeli smo zgodaj, delo se je zavleklo daleč v noč; vmes smo večkrat malicali kruh, sir in salamo. Tudi vina ni manjkalo. Takrat sem tudi spoznal vse studence in izvire v Rakovem Škocjanu; saj so me kot najmlajšega pošiljali k tem studencem po mrzlo vodo, ki so jo dodajali vinu, da se jih ni preveč prijelo. Čeprav je zadruga že imela traktor, smo takrat še vse seno iz Škocjana zvozili z zadružnimi konji.

Eden travnikov, ki jih je kosila zadruga, se je nahajal na severnem pobočju Starega gradu, hriba nad Uncem. Košnja tega travnika je bila za kraj tradicionalno velik družabni dogodek, ki so se ga udeležili številni kosci z Unca, Slivic, Ivanjega sela, Rakeka pa tudi od drugod. Že prejšnji večer so na vrh travnika postavili flaškon vina (po slikah sodeč je držal več kot 10 litrov); in še v noči so se pod Stari grad podali najbolj gajstni kosci, saj je tisti, ki je prvi prikosil na vrh, dobil flaškon kot zasluženo nagrado, ki pa so jo popili v družbi sokoscev.

Tudi sam sem se večkrat pomeril s starimi mački košnje na Starem gradu, saj me je oče že pri 14 letih opremil s koso, da sem mu pomagal pri košnji.

• Na klepalnem stolu Mesarjev Fronc iz Ivanjega sela.
• Poleg njega na levi čepijo Franc Perko iz Slivic (moj oče),
• nepoznan in
• Ivan Svet iz Dolenje vasi.
• Na levi stoji Čebavsov Tone,
• nepoznan,
• Ivančič Franc iz Nove vasi,
• Hlad iz Hribc.
• Ostalih nisem prepoznal zaradi neostre slike.

• Kleči Jože Meden iz Dolenje vasi.

Stojijo z leve:

• Jože Jernejčič iz Slivic,
• Janez Gnezda z Unca,
• v ozadju nepoznan,
• Erjavčkov Peter,
• Rutarčkov Voje (Vojko Gnezda),
• Jaklov Fronc.

Foto: Franc Perko

Kadar so se kosci podali na košnjo dlje od doma, so vzeli s seboj tudi klepišče. Pogosto se je primerilo, da je kosec zadel v kamen, to je bilo treba takoj popraviti na klepišču, pa tudi po daljši košnji se je kosa skrhala in je bilo potrebno klepanje. Na košnjo so običajno vzeli s seboj prenosno klepišče: kladivo in babco (kot nakovalo) in lesen bat za zabijanje babce (nakovala) v zemljo. Pri prenosnem klepišču je bila babca (nakovalo) v obliki kvadrata okoli 3×3 cm; kladivo pa je bilo ozko, široko okoli pol centimetra, toliko, kot je bilo potrebno koso stanjšati. Kosec je babco zabil v tla, si pod zadnjo plat nalomil nekaj smrekovih vej, zadaj kak meter od babce pa zapičil rogovilo, na katero je naslonil kosišče, ko je klepal koso. Če ni imel pri roki vode, kamor je pomakal kladivo, je to opravil kar s slino. Pri prenosnem klepišču je kosec s kladivom tanjšal koso z notranje strani, zato je moralo biti kosišče dvignjeno, da se je rezilo kose lepo prilegalo babci.

Foto: Franc Perko

Doma pa so imeli klepalni stol, tako da se je kosec kar udobno namestil pri klepanju. Tu je bila babca okoli pol centimetra široka in okoli tri centimetre dolga (enake oblike, kot je bilo pri prenosnem klepišču kladivo); kladivo pa v obliki kvadrata dimenzij okoli 2×2 do 2,5×2,5 cm. Pri klepalnem stolu pa je kosec klepal koso z zunanje strani, zato je moralo biti kosišče nižje, da se je rezilo prilegalo babci. Videl pa sem tudi klepalni stol, ki je imel babco in kladivo enako kot pri prenosnem klepišču, je pa imel na zadnjem delu stola oporo, da je bilo kosišče dvignjeno.

Foto: Franc Perko

Klepanje je bilo zahtevno opravilo, marsikdo ni znal dobro sklepati kose. Kosec je moral udarjati s kladivom z občutkom, da ni kose zvehral.

Tudi sam kar dobro sklepljem koso. Naučili so me, da probaš, če je kosa dovolj ostra tako, da ostrino preizkusiš z nohtom palca; če je rezilo zdrsnilo po nohtu, kosa še ni bila dobro sklepana; če pa se je rezilo poskušalo zarezati v noht, je bilo klepanje dobro opravljeno.

Kraj: Unec
Datum: 1963
Avtor: verjetno so to moji posnetki
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija

Ob 350-letnici cerkve so na Uncu pripravili slovesnost o kateri ni najti podatkov. Ob tej priložnosti so delili podobice z zapisom o obletnici »Unec – 350-letnica – 1615 – 1965.«
Čudi me, da na podobici ni sv. Martin, temveč Marija iz Fatime.

Na mestu današnje naj bi stala lesena cerkev že leta 1100, zidano pa naj bi zgradili sto let kasneje. Kraj Unec se prvič omenja leta 1307. Spadal je v pražupnijo Cerknica. Lokalijo je dobil leta 1784, župnijo 1876. Prvi župnik je bil Joseph Regen – od 16. marca 1853 do do 26. julija 1879. V 14. stoletju so postavili nekoliko večjo cerkev v gotskem stilu, ki pa so jo leta 1526 požgali Turki. Ker je kraj majhen, so novo cerkev zgradili po skoraj sto letih v baročnem stilu. Na zunanji strani so vidni arhitekturni elementi stare cerkve. Imenovali so jo po sv. Martinu. Na portalu ima letnico 1615. V njej je ohranjen kropilnik iz leta 1719. Križev pot iz leta 1856 je narisal eden od Wissiakov. Slike iz 20. stoletja so delo Staneta Kregarja. Ima tri oltarje, ki so posvečeni sv. Martinu, Materi božji in sv. Antonu. Na glavnem oltarju vidimo kip cerkvenega zavetnika, ki z mečem reže plašč, da bo polovico podaril beraču. Križ na severni zunanji steni cerkve so prinesli iz cerkve sv. Kancijana v Rakovem Škocjanu. Od tam so prinesli tudi kip sv. Kancijana, ga obnovili in postavili na glavni oltar, ko so jih v 18. stoletju prenavljali.

Odlomek iz knjige Luciana Nervija:

Fatima: 13. maja 1917: prvo prikazovanje: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov’,« sem rekla sestrični in bratrancu, »’bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Od kod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/«

Slovarček:

• lokalija: teritorialna in delno upravna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji pojmovnik.
• Wissiak (Bizjak) je bila slikarska družina iz Kranja. Slikar in freskar je bil oče Franc (1810 – 1880) in prav tako njegova sinova Anzelm (1873 – 1876) in Edvard (1841 – 1874).

Viri:

• https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/9392-sveti-martin-na-slovenskem
• http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-15-CerkevDoma-1?Open
• https://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi843252/

Kraj: Unec
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: tiskovina

Razstava Brata Jager, 2010.
Pano 1

Franc Jager – duhovnik

 
Franc (Francis) Jager se je rodil 2. 4. 1869 očetu Andreju Jagru in materi Katerini Jager roj. Primožič. Jagrovi so stanovali v železniški čuvajnici št. 365 A nad Bistro pri Vrhniki. V družini je bilo 8 otrok, Franc je bil najstarejši. Prve razrede ljudske šole je obiskoval na Vrhniki. Ko je bil oče premeščen v čuvajnico št. 712 v Ivanje selo pri Rakeku, je obiskoval ljudsko šolo na Uncu v letih 1875 do 1879.

Franc se je v kasnejših letih rad spominjal mladosti in dogodkov iz tistih časov. V razgovoru z novinarjem je aprila 1940 povedal: »Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne«.

Od leta 1880 se je šolal v gimnaziji v Ljubljani. Pri svojih dvanajstih letih se je učil nemščine in že občutil pritisk močnejših nemških sosedov, ki so vsiljevali nemški jezik in nemške šolske knjige ter uvajali nemške učitelje v takratne šole. Dvanajstletniki, domoljubni in občutljivi mladi Slovenci, so v šoli vsi govorili nemško. Še po 50 letih se je z bridkostjo spominjal teh preteklih časov. Na vprašanje, kaj se je potem zgodilo, da je odšel v Ameriko, je z nasmeškom odgovoril:

“To je resnična in napeta zgodba, ki sega nazaj k tem nemškim profesorjem. Mladi šolski prijatelji smo z ogorčenostjo zamerili prisilo, s katero so nam uvajali drug jezik, mimo našega, in vedno predstavljali njegove prednosti pred našim. Grenkoba in mržnja v nas je bila vedno večja. Končno je preskočila iskra: nemški profesor Nedwed je vrgel knjigo v enega izmed dečkov. To je bil znak za upor. Učenci so prijeli črnilnike ali kar koli je prišlo pod roko in z zamahom stvari metali proti učitelju. Noben črnilnik ni zgrešil tega odličnega cilja. Sledila je preiskava in šestnajst dečkov je bilo zaprtih v šoli in posamično kaznovanih. Toda to ni bilo najhujše. Zgodilo se je namreč dva meseca pred končnimi izpiti za nadaljevanje študija na univerzi – pred ciljem, za katerega so dečki delali več kot 10 let. Sledil je disciplinski ukrep za “črnilnikarje”. Do zadnjega vsi smo bili očrnjeni za vselej. Nemški profesor nas je poklical predse in dejal: “Pojdite domov in povejte staršem, da je za vas bolje, da greste kopat jarke, ker za vas ni bodočnosti ne v Avstriji, ne v Italiji“.

Ni jim bilo dovoljeno zaključiti šolanja, niso mogli upati na kakršno koli službo, tako rekoč opleli so! Kaznovanje je zadelo tudi njihove starše. Nesrečni in prestrašeni so se dečki bali iti domov. Večina dijakov je dobila slab red iz vedenja, bojevitejše pa so izključili iz šole. Jagrova mama je šla prosit ravnatelja in dovolili so, da so izključeni dijaki smeli končati razred.

Naneslo pa je, da je dober Jagrov prijatelj, njegov sošolec iz istega razreda, imel strica duhovnika v hribovski vasici, Sv. Katarini nad Medvodami, h kateremu je prav tedaj prišel na obisk iz Amerike misijonar Janez Metod Solnce, ki je želel pridobiti nekaj slovenskih fantov za študij bogoslovja v Ameriki. Tu je srečal oba fanta in jih vprašal, ali bi bil, kdo od njiju pripravljen iti z njim v Ameriko ter da mu plača vozovnico. Stric je rekel, da noben njegov nečak ne bo šel nikoli v Ameriko, za Franca Jagra pa je bila to dobra priložnost, ki se je je oprijel v trenutku, ko se je zdelo, da so mu doma vsa vrata zaprta. “Dobro, če si trdno odločen iti, te vzamem s seboj, le s tvojimi profesorji moram še prej govoriti,” je rekel gost iz Amerike. To je bila za Franca žalostna novica, saj si je kar predstavljal, kaj mu bodo profesorji povedali o njem. Še najslabše pa je bilo, da so fantje zaradi zgodbe s črnilnikom dobili slabe ocene iz verouka, kar naj bi še poslabšalo njihov položaj. Za Franca je bil pravi čudež, ko je čez nekaj dni prejel sporočilo, v katerem mu je pater pisal, da je po razgovoru z ravnateljem ugotovil, da v Ameriki potrebujejo natanko takšne fante, kot je on. Toda največja težava je bila, da je bil Franc star 16 let in kot vojaški obveznik ni mogel zapustiti domovine. Obeti so bili slabi, tako rekoč brezupni. Šestega februarja 1887 se je z misijonarjem Janezom Metodom Solncem odpravil v ZDA. Kupila sta karto za vlak, prvi razred do Bremna in za ladjo v Ameriko. Misijonar mu je naročil: “Ne odgovarjaj na vprašanja in se delaj, kot da ne razumeš jezika.” Jager je pripovedoval: “Sedel sem in se delal, kot da berem časopis (ta je bil v angleščini). Sprevodnik je prišel in se pogovarjal s patrom, ta pa je dejal, da deček potuje z njim. Kontrolor se je s tem zadovoljil! Prvega aprila 1887 sva prispela v New York, od tam pa v mesto St. Paul v državi Minnesota.” Tako je odšel iz Evrope z zvijačo, brez vseh dokumentov. V St. Paulu je vstopil v kolegij St. Thomas in postal Francis Jager. V Minnesoti je končal študije v semenišču sv. Tomaža v Minnesoti ter bil posvečen za duhovnika.

Za župnika je bil postavljen oktobra 1893 v župniji Marshall in začel ljubiteljsko čebelariti z nekaj panji, tudi zato, ker je osebno zabredel v dolgove in ni vedel, kako jih bo poravnal:

“Upniki so pričakovali, da jim posojeni denar povrnem, do česar so seveda imeli pravico. Nisem pa vedel, kako naj to storim. Vsi ti dolgovi so tako pritiskali name, da nisem mogel spati. Potem sem neko noč potožil Bogu: “Že sedem let se trudim po svojih najboljših močeh, da bi delal v Božjo slavo, sedaj pa ne morem več. Ljubi Bog, sedaj si ti na vrsti!« Prav nič nisem bil ponižen, predrzen sem bil, a olajšanega srca sem šel spat. Potem sem zaspal in sem sanjal, da sem hodil pod sadnimi drevesi v polnem cvetju in po vsem so bili roji čebel. Naslednje jutro je bila nedelja, in ko sem šel zgodaj v cerkev, sem prišel pod cvetoče slivovo drevo, kjer so rojile čebele. Za cerkvijo sem dobil zaboj, šel sem in položil zaboj na tla pod drevo. Vidite, kako mi je prišel na pomoč čudoviti učitelj, ki sem ga imel na Uncu, ki me je podučil, da sem vedel, kako se to naredi. Potem sem dobil knjige o čebelarstvu, jih preštudiral in prvo leto imel šest ali sedem panjev. Naslednje leto sem jih imel 40. Iz njih sem vzel satje in iztočil med, 8 ton iz 40 panjev. S tem sem si opomogel in poravnal osebne dolgove.”

Iz Marshalla je deloval, oskrboval in kot misijonar upravljal nova področja. Izkazal se je kot odličen organizator, zato so mu predstojniki zaupali ustanavljanje novih duhovnih postaj in župnij ter gradnjo cerkvenih objektov. Za to obdobje petih let je kasneje sam izrazil, da so bila to najbolj plodna leta v njegovi misijonski službi. Pod njegovim vodstvom je bilo v času njegovega delovanja zgrajenih več cerkvenih objektov, za katere je načrte izdelal njegov brat John Jager, ki je za njim prišel v Ameriko. Leta 1908 je bil premeščen v župnijo St. Bonifacius, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano in šolo ter prenovil cerkev. Nakupil je 100 panjev čebel. Razvil je čebelarstvo in zasadil sadovnjak.

Viri:

• Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Občina Vrhnika – Znani Vrhničani
• Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Unec, Minnesota
Datum: 1877, 1887
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija (pano)

Nakladni panji v sadovnjaku.
Razstava Brata Jager, 2010 – pano 4

Franc Jager – čebelar

Čebelar Franc (Francis) Jager se je osnove čebelarstva in sadjarstva naučil od nadučitelja Ivana Poženela v šoli na Uncu.

Franc Jager je s čebelarstvom obširneje začel v župniji St. Bonifacius po letu 1908. To je bilo lepo kmečko področje in Francis Jager je tu dokupil 40 akrov sveta na robu sv. Bonifacija in zgradil čebelnjak, saj je bilo območje odlično za čebelarjenje.

Na prejšnjem mestu v St. Elizabeth je imel težave, ker so bile čebele preblizu prebivalcem in so ti njegovemu čebelarjenju nasprotovali, ker so se bali čebeljih pikov. Dopovedoval jim je, da čebele ob rojenju ne pikajo, pa ljudi ni mogel potolažiti. Tudi za izletavanje so imele čebele premalo prostora. V St. Bonifaciusu je število panjev povečal na okrog 100 in njegovo uspešno čebelarjenje je ugodno vplivalo na okolico. Uvrstil se je med priznane vodilne čebelarje in strokovnjake za čebelarstvo. Svet državne univerze v Minneapolisu ga je 1913. izvolil in povabil za prvega profesorja čebelarstva na kmetijskem oddelku (Department of Agriculture). Tako je naš rojak Francis Jager med prvimi Slovenci dosegel čast univerzitetnega profesorja v Ameriki. Bil je eden najodličnejših minnesotskih čebelarjev. Imenovali so ga za predstojnika odseka za čebelarstvo in vodjo kmetijske poskusne postaje (Agriculture experimental Station of State University), nazadnje pa še za svetovalca na kmetijskem ministrstvu. Poleg tega je v Minnesoti s poljudnimi govori, predavanji, tečaji in zborovanji oral ledino ter prigovarjal državljanom, da čebelarstvo kot postranska panoga kmetijstva in kot ljubiteljska dejavnost prinaša dobiček in zadovoljstvo. Iz njegovih nastopov in sodelovanja z ljudmi je očitno, da je bil zelo priljubljena in očarljiva osebnost.

Prve članke je Francis Jager objavil že pred prvo svetovno vojno v ameriških čebelarskih glasilih, in če bi hoteli sestaviti Jagrovo bibliografijo, bi morali pregledati posamezne letnike American Bee Journal, Gleanings, Bee Culture ter Special Bulletin, ki ga je izdajala kmetijska poskusna postaja Univerze v Minnesoti. Med njegovimi deli najdemo predvsem članke o čebelarstvu. V svoji stroki je dosegel najvišja priznanja in sloves vrhunskega strokovnjaka po vsej Ameriki. V sosednjo Kanado so ga povabili, da je predaval posamezna poglavja iz čebelarstva na univerzi v Regini. Jager je objavil v University of Minnesota Agriculture Extension Division Bulletin dosežke svojih raziskav “O obnašanju in aktivnosti čebel” (Habits and Activities of Bees). V drugih razpravah in poročilih je obravnaval območja, razmere in možnosti za čebelarjenje v državi Minnesota. Poklicna glasila čebelarskih organizacij so bila polna drobnih vesti, navodil in opisov njegovih izkušenj, še bolj pa so zanimiva njegova poročila in pisma s potovanj po raznih krajih ZDA. Obiskal je več čebelarjev, ki so imeli tudi po več kot tisoč čebeljih družin. Čebelarjem v Quinnu je poslal 12 matic italijanske čebele za parjenje s troti kranjske čebele. V čebelarni Cook so tedaj že uspešno umetno oplojevali matice. Sam se je posvetil selekciji, vzreji in razširjanju čebeljih matic ter pridelovanju medu v satju, ki je imelo višjo ceno kot točen med. Radijske oddaje, ki so imele izobraževalni namen, so januarja 1926 v program vključile šest nadaljevanj, ki jih je napisal Francis Jager. V eni od Jagrovih razprav o čebelah je opozoril na gospodarski pomen čebelarjenja, opisal delo čebelarskih organizacij in na kratko pojasnil nekatere biološke osnove čebelarjenja. Ekonomska vrednost čebel je dvojna: dajejo med in vosek in so obenem opraševalke cvetov, zato igrajo pomembno vlogo tudi pri pridelavi sadja in semen. Ves čas je bil povezan tudi s slovenskimi čebelarji.

V SČ 1926 je bil objavljen zanimiv članek:

Slovenski čebelar v Ameriki. (Po »Slov. Narodu«.) American Bee Journal. Iz članka posnemamo: Duhovnik, strokovni čebelar, kmetovalec, ravnatelj preizkuševališča in profesorja na univerzi, načelnik čebelarskega oddelka na preizkuševalni postaji na kmetiji Minesotske univerze. Zgodovina njegovega življenja je polna romantike. V njej je vpletena povest o njegovi študiji čebele, ki mu je življenjska naloga. Končal je študije v semenišču sv. Tomaža v Minnesoti ter bil posvečen za duhovnika. Čarobnega vpliva, ki so ga čebele od zgodnje mladosti imele do njega, pa se ni mogel iznebiti. In tako se je vrnil k njim in postal je načelnik čebelarske znanosti.

Foto: Miloš Toni

Zanimiv je naslednji zapis o poti od doma v čuvajnici nad Ivanjem selom do šole na Uncu:

»Od svojega šestega leta že se je priučeval čebelarstvu vseh civiliziranih dežel. Francis Jager se je rodil v hribih Jugoslavije. V šolo je moral vsak dan pet milj daleč hoditi z visokega gorovja doli med pašami in gozdi preko vrhov in slemen, kakor s pisano preprogo pogrnjenimi stopnicami. Velika daljava od doma ga je prisilila, da je jemal s seboj kosilo, ki je bilo večinoma fižol. Učitelj je imel več čebelnih panjev, ki so tičali v luknjah, vdelanih v zidovje šole. Mali Franček je pazil na izlet rojev, in če se je to pripetilo, je poklical učitelja. Če je opravil to delo dobro ter kričal, kar je mogel, mu je učiteljeva žena postregla s kruhom in presnim maslom«. »Moj učitelj je bil genij,« je rekel duhovnik oče Francis, »on nas je učil ljubiti prirodo ter jo razumevati. Le njemu se imam zahvaliti, da sem danes prirodoslovec.«

Še iz članka SČ 1929.

»V St. Bonifaciusu ima Jager svojo čebelarsko knjižnico. In kakšna je ta knjižnica! Boljše, popolnejše in številnejše nima nihče v Ameriki. Seveda je v njej zastopan tudi Slovenski čebelar Janša. Obiskovalcev – ljubiteljev čebelarstva ima vedno dovolj, posebno iz dvojnega mesta Minneapolisa – St. Paula. Včasih se tudi nekoliko pošali z njimi. Tako jim n. pr. pripoveduje, kako ima čebele izučene, da ga na besedo, na žvižg ali samo na migljaj ubogajo. Pokaže jim roj, ki se baš prši iz panja. Roji so pri njem poleti prav številni. Obiskovalci so vsi zaverovani v njegovo razlaganje. Pa jih vpraša: »V kateri panj naj se roj vrne?« Ko obiskovalci odločijo, spusti Jager vanj matico, ki jo je že prej ujel, potem pa zažvižga roju, ki visi na veji, in mu s prstom pokaže, rekoč: »Koj se mi spravi v tale panj!« Seveda ga roj, ko se zave, da matice ni med njim, rad uboga, obiskovalci pa se čudijo in potem glasno širijo slavo očeta Jagra.«

Francisa Jagra so med prvo svetovno vojno, 1917 leta, poslali na Balkan, na solunsko fronto. Po vrnitvi s solunske fronte 1918. leta je Francis Jager še 10 let predaval čebelarstvo na minnesotski državni univerzi. Kot profesor je imel več priložnosti za razvoj čebelarske stroke in organizacijo čebelarstva raziskovalnega in podjetniškega tipa. Že kot zasebnik je preizkusil razne evropske panje, med njimi panj AŽ, od ameriških pa Dadan-Blatov in Langsthrot-Rootov sistem čebelarjenja. Odločil se je za slednjega, ker je preprost, cenen in uspešen, saj omogoča največje donose kakovostnega in sortiranega medu. Jager bi najraje čebelaril s kranjskimi čebelami, ki so pridne in snažne, ki najbolj enakomerno gradijo in zapolnjujejo med. Iz Slovenije je dobil satje, pokrito z belimi kapicami, in nekaj matic, ki so se mu skrižale. Preizkusil je kavkaško čebelo, vendar je ni priporočal, ker preveč lepi satje, da je prav težko dobiti lep, snažen in čist med. Zato se je Jager odločil za tripasaste italijanske čebele. Francisa Jagra so 31. oktobra 1928 na njegovo željo upokojili.

Poleg čebelarjenja se je Jager ukvarjal s sadjarstvom in vrtnarstvom ter prejel nekaj diplom za delo ter priznanj za razstavljeno sadje in zelenjavo. Zadnja leta je Francis Jager prek zime zaradi boljših podnebnih razmer in umika pred hudim mrazom prebil pri čebelah, ki jih je namestil v Lousiani v Alexandriji, kjer je imel čebelnjak za vzrejo čebel in matic za svojih 300 panjev v Minnesoti. Tudi leta 1940 je prišel v Aleksandrijo in bil na obisku pri škofu Danielu Desmondu. Na tem kratkem obisku je zbolel in v bolnišnici 30. 1. 1941 umrl.

Viri:

• Franci Dovč: Francis Jager – duhovnik in čebelar. Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Karel Rustja: Drobci o čebelarstvu in železnici; Slovenski čebelar.
• Marjan Papež: Zgodovina čebelarstva; Slovenski čebelar.
• Slovenski čebelar, 1926, 1929.
• Andrej Šalehar: Slovenske čebelarske knjige in tisk do leta 1945 ter čebelarska knjižnica Franca Jagra.
• Miroslav Juvančič: Kronika čebelarstva na Rakeku.

Kraj: Unec, Minnesota
Datum: 1877, 2020
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: fotografija (pano), barvna fotografija

Razstava Brata Jager, 2010 – pano 1

Ivan Jager – arhitekt

 
Arhitekt Ivan (John) Jager se je rodil 16. 5. 1871 v čuvajnici št. 365 A nad Bistro. Umrl je leta 1959. Oče je bil premeščen v Ivanje selo in Ivan je obiskoval osnovno šolo na Uncu in končal realko v Ljubljani.

Profesor Franc Levec ga je navdušil za panslavizem, jezik, etnografijo in predvsem pa ga narodno prebudil. Dijaki so ustanovili tajno društvo SLOGA. Ivan je prijateljeval z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom. Jager je navdušeno zbiral narodno blago, skiciral, pisal in fotografiral. Poleg osnovnega študija arhitekture ga je navduševalo raziskovanje narodne ornamentike. Ivan Jager je zelo veliko potoval, pri tem pa zbiral in skiciral ornamente po Dolenjskem, v Vipavski dolini, na Krasu in v okolici Pivke. Predvsem so ga zanimali pirhi in njihovo okraševanje. Pri zbiranju pirhov mu je pomagal tudi naš domačin z Rakeka Franc Domicelj.

Motivi pisanic.
Razstava Brata Jager, 2010 – pano 7

Zbral je čez 150 motivov slovenskih, hrvaških in čeških pisanic, jih opremil s poimenovanjem posameznih motivov, dokumentiral njihovo geografsko poreklo in si zapisal tehnični postopek barvanja. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov. Vse to znanje je uspešno uporabil pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila tedaj v prostorih današnje knjižnice Otona Župančiča. Najbolj so ga mikali okraski na pirhih. Te si je “izposodil”, ko je pripravljal osnutke za opremo Župančičevih in Cankarjevih izdaj. Po končani realki je bil domači učitelj pri sodniku Erhatiču v Ribnici. Leta 1892 se je vpisal na dunajsko tehniko in postal asistent pri profesorju Gruberju.

Na Dunaju so se slovenski študentje povezali v klub slovenskih tehnikov Študentje, so bili dejavni tudi v akademskem društvu Slovenija. Jager se je na Dunaju družil z Jožetom Plečnikom, Rajkom Nahtigalom, Vladimirjem Levcem, Otonom Župančičem in seveda tudi z Maksom Fabianijem. Na Dunaju je na Jagra močno vplival Otto Wagner, profesor na umetnostni akademiji in veliki reformator dunajske arhitekture. Wagner je v svoj krog pritegnil tudi Plečnika in Fabianija. Oblikuje se trojica slovenskih arhitektov, pri katerih pa Ljubljana ne naroča del, ker jih še ne priznava. Jager je na prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani leta 1900 sodeloval s svojimi osnutki za likovno opremo Župančičevih Pisanic in Čaše opojnosti ter Cankarjevih Vinjet in gledališke predstave Za narodov blagor.

Prvo Jagrovo samostojno delo v Ljubljani je oprema za narodno kavarno Frana Krapeža v Pongratzevi hiši na Dvornem trgu v Ljubljani v letu 1898. Kavarno je zasnoval in okrasil v narodnem slogu. Prijatelj iz študentskih dni Ivan Valenčič je Jagru zaupal načrt prezidave stanovanjske hiše in hleva v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Jager je dobil v izdelavo tudi načrta za gostilno in zadružno mlekarno v Trnovem pri Ilirski Bistrici v letu 1900. Leta 1901 je izdelal načrt za vodnjak – spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni. Spomenik so odkrili leta 1906, vendar je bil med obema vojnama uničen. Jager je sodeloval s profesorjem Maksom Fabianijem in zanj izrisal mnoge načrte, med drugim za palačo PORTOIS & FIX na Dunaju, opremljal salone za pariško razstavo leta 1900 in spomenik Antonu Čehovinu v Branici pod Štanjelom. Fabiani je Jagra zaposlil tudi pri pripravi urbanističnih načrtov za Bielsko na Poljskem in sodeloval pri načrtu za regulacijo severnega dela Ljubljanice leta 1900.

Poleti 1901 je Jager odpotoval za bratom v Ameriko. Potoval je z ladjo iz Trsta, in sicer od 4. do 8. 6. 1901 v Peking. Na Kitajskem je dobil delo pri obnovi avstro-ogrskega veleposlaništva, porušenega leta 1900 v tako imenovani boksarski vstaji. V Pekingu se je zelo izkazal kot inženir in organizator obnove. Ob srečanju z Vzhodom se je začel zanimati za tamkajšnjo umetnost, filozofijo, zlasti za nove filozofske osnove arhitekture. Ob delu je začel zbirati svojo vzhodno umetniško zbirko. Zbral je veliko vezenin, tkanin, okrasov, lesenih, izrezljanih ščitnikov za sablje, japonskih lesorezov. Januarja 1902 se prek Japonske napoti proti Ameriki. Jager se je naselil v Minneapolisu v državi Minnesota.

Dom Ivana Jagra in njegove družine
(Nataša Oblak Japelj, Digital Camera 8218- SAZU)

Že leta 1904 si je postavil hišo na Red Cedar Lane potem, ko je leta 1903 prišla za njim v Ameriko Selma (Erhovnic) sta se poročila. Jager je bil človek Dunaja s preloma stoletja, ki ga je zaznamoval čas. Zaznamovan z narodnim slogom, duhom ljudske umetnosti, stilizacij in poetičnih čustev. Jager se je srečal z vzhodno umetnostjo Kitajske in Japonske V Ameriki je zorel v novih nazorih o arhitekturi.

Cerkev sv. Bernarda, 1904
(Nataša Oblak Japelj, Digital Camera 912- SAZU)

V Ameriki je to čas graditelja nebotičnikov in filozofa arhitekture Luisa Henrika Sullivana. Evropski modeli postanejo samo presežena osnova novih nazorov. Jager je leta 1908 posegel v boj za nove tendence v arhitekturi s spisom Zagovor novih idealov, v katerem je pozival k opuščanju zgodovinskih slogov in k oblikovanju po lastnih potrebah in okusu. Jager je aktivno posegel v urbanistično načrtovanje in razvoj Minneapolisa kot urbanist in graditelj in ga imenujejo ‘GRADITELJ MINNEAPOLISA Leta 1905 je kupil otok na jezeru Lake Vermilion v Minnesoti in ga po svojih zamislih uredil v študijske namene. Leta 1914 je Jager opravil obširno študijsko popotovanje po Evropi, kjer je študiral mesta, muzeje, zbiral dokumentacijo in naprej proučeval vzhodno umetnost po muzejih. Zbiral in študiral je narodno blago iz Makedonije.

Ob začetku prve svetovne vojne je Jager stopil na protiavstrijsko stran. Po končani vojni je ponovno izpopolnjeval svojo filozofijo arhitekture. Jager je bil ob vsem svojem študiju, delu in pisanju tudi neutruden raziskovalec in zbiralec. Iz bogate zapuščine, ki jo je njegova žena darovala Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je razvidno, na koliko področjih je deloval in raziskoval. Njegova dediščina je evidentirana v dveh publikacijah, saj je celotno gradivo obdelala Ana Koblar – Horetzky na 2000 kataloških listih.

Jager je vse svoje življenje ohranjal stike z Ljubljano in svojimi nekdanjimi študentskimi prijatelji, s katerimi je vzdrževal pisne stike. Vse življenje je spremljal uspešno delo svojega prijatelja Jožeta Plečnika, dokumentiral njegove uspehe in menil, da sodi med redke velikane evropske umetnosti – genije, ki se rodijo na petsto let. Jager si je dopisoval z Jožetom Plečnikom od leta 1898 do leta 1954, razen v letih, ko je Plečnik deloval v Pragi. Vse svoje delovno življenje je prebil v Ameriki, zato je doma skoraj neznan. Na SAZU je Jagrova dediščina shranjena v 44 albumih, vezanih v usnje, z napisom John Jager – arhitekt 1891-1959. V njih je obsežno gradivo o delu in življenju ter interesnih dejavnostih, dokumenti, memoarni zapisi, korespondenca, gradivo, raziskave. Poleg albumov je bogata Jagrova knjižnica in njegovi originalni načrti v posebni kovinski skrinji.

Ivan Jager je bil predstavljen leta 1976 na razstavi, ki sta jo pripravila SAZU in Arhitekturni muzej v Ljubljani.

Viri:

• Pavel Mrak: Ivan (John) Jager – arhitekt.  Vrhniški razgledi 4, Muzejsko društvo Vrhnika, 2003.
• Občina Vrhnika – Znani Vrhničani
• Razstava: Brata Jager. Avtorica: Nataša Oblak Japelj, Muzejsko društvo Vrhnika, 2010.

Kraj: Unec, Ljubljana, Dunaj, Minnesota
Datum: 1877, 1898, 1900, 1904
Avtor: neznan, reprodukcije Nataša Oblak Japelj
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: —
Oblika: 4 fotografije

Sedemindvajsetega julija 1934 so Notranjci pospremili Rudolfa Maistra na njegovi zadnji poti. Pogrebni sprevod prihaja iz cerkve.

Popoldan sta se pripeljala njegova sinova, Hrvoj iz Ljubljane in Borut iz Zagreba. Ob dveh popoldan je prišel mrtvaški voz pogrebnega zavoda iz Maribora. Pred hišo na Uncu, kjer je general živel in umrl, je domači župnik opravil cerkvene obrede. Od njega se je poslovil dr. Stanko Pušenjak, Maistrov oficir in prijatelj, zastopnik Sokola in predstavnik Jugoslovanske narodne stranke. Nato so gasilci dvignili krsto in jo v sprevodu odnesli v cerkev, kjer je župnik opravil pogrebne svečanosti. Zatem so krsto odpeljali na Rakek, na obmejno postajo, Sokoli pa so mu postavili častno stražo. V imenu občine se je na Rakeku od generala poslovil župan Franjo Tavčar. Pogrebnih svečanosti so se udeležili predstavniki podjetij, sreski podnačelnik Dev iz Logatca, upravnik carinarnice z Rakeka, zastopniki obmejne vojaške čete, obmejne policije in finančne straže. Gasilska godba iz Cerknice je igrala žalne koračnice, pevci z Unca in Rakeka pa so pred hišo žalosti in na meji zapeli nekaj žalostink.

Generalovo krsto so položili v furgon in se odpeljali proti Ljubljani. V vseh vaseh ob poti se je od njega poslovilo veliko ljudi. Ustavili so se še v Planini in Logatcu, kjer so Maistru predstavniki civilnih oblasti izkazali poslednjo čast, duhovščina pa je krsto blagoslovila. Tri četrt na pet je furgon prispel pred nunsko cerkev v Ljubljani. Sledil mu je avtomobil z njegovima sinovoma. Škof Rožman je opravil pogrebne svečanosti, pevci so zapeli, v imenu Ljubljane pa se je od generala poslovil občinski svetnik dr. Fettich. Po zaključeni pogrebni slovesnosti sta avtomobila odpeljala v Maribor. Rudolfa Maistra so pokopali 28. julija 1934 na mariborskem mestnem pokopališču Pobrežje.

Tako se je general in pesnik Rudolf Maister, borec za severno mejo, še zadnjič popeljal od meje do meje svoje domovine.

Pogrebni sprevod prihaja iz unške cerkve. Krsto nosijo gasilci, poleg so sokoli. Pred krsto je gasilska godba iz Cerknice, za njo pa unški župnik.

Financarji in za njimi gasilci v sprevodu.

Viri:

• Časnik Jutro, sobota 28. julij 1934, stran 3
• https://www.seniorji.info/maistrov-pogreb-je-bil-najvecji-v-zgodovini-maribora-10044567

Kraj: Unec
Datum: 27. julij 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Arko
Skenirano: 30. 3. 2019
Oblika: fotografija

 Leta 1940 so se mladi Sokoli z Unca takole postavili v vrsto. Prvi je Janez Pavčič, zadnji pa brat Tineta Bombača, ki jih je treniral.

Janez Pavčič, rojen leta 1928 v Hraščah pri Postojni, je bil vsestranski športnik. Bil je prvi državni prvak v biatlonu leta 1965. Udeležil se je petih zimskih olimpijskih iger, leta 1956 v Cortini d’Ampezzo kot tekmovalec, potem pa kot trener in funkcionar, nazadnje leta 1984 v Sarajevu kot vodja tekaških prog. Prav v Sarajevu se je v nenavadnih okoliščinah srečal s švedskim kraljem in kraljico. Ko si je enkrat po vsakodnevnem urejanju tekaških prog tudi sam nadel tekaške smuči, je opazil, da za njim še nekdo teče. Ko je svoj tek končal, se je podal v improvizirane prostore svoje ekipe, da se preobleče. Čez čas je nekdo potrkal in prosil, če se lahko tu preobleče, vse ostalo je bilo zaprto in zaklenjeno. Na vratih je bil švedski kralj. Čez čas je ponovno potrkalo, vstopila je še švedska kraljica. Potem so si vsak v svojem kotu preoblačili prepotena oblačila.

Pri nas je delovalo Sokolsko društvo Unec-Rakek. Sokoli so bili razporejeni po starostnih kategorijah: d e c a so bili otroci do 14 leta starosti, n a r a š č a j n i k i nad 14 let pa do odslužene vojaščine, potem pa so bili č l a n i. Društvo je delovalo do začetka vojne leta 1941, ko je bilo razpuščeno. O sokolstvu je bilo v starih slikah že veliko objavljenega. Tokrat bi se zato lotil neke posebnosti, imena sokolskega društva Unec-Rakek. Kako sta se dva kraja, kot izrazita lokalista, odločila za skupno poimenovanje. Mogoče prav zato, da ni ne eden ne drug prevladal. Da je bil dostopen tako Uncu kot Rakeku, so leta 1905 ob cesti Rakek-Unec zgradili tudi prosvetni (sokolski) dom, kjer so Sokoli telovadili in v njem prirejali igre.

Da pa ni vladala posebna bratska ljubezen med krajema, se lahko prepričamo iz dveh zanimivih šolskih primerov. Rakovčani so hodili v šolo v več kot uro oddaljeno Cerknico, na pa v četrt ure oddaljeni Unec. Unec je imel šolo že od leta 1857 (improviziran pouk so imeli že od leta 1855), Rakek pa šele z letom 1881. To je spoznalo tudi okrajno glavarstvo:

»1880 povabilo je slavno c. k. okrajno šolsko svetovalstvo zastopnike Unške, Ivanje selske in Rakovške soseske v posvet zaradi všolanja poslednje (Rakek) k prvej (Unec) a vsled slabega vremena in ostre zime moralo se je to posvetovanje odložiti do vgodnejšega vremena in časa.«

Sredi februarja 1880 je o želji, da bi Rakovčani hodili v šolo na Unec, razpravljal okrajni šolski svet na Uncu. Zanimivo in burno razpravo je v šolsko kroniko zabeležil nadučitelj Ivan Poženel:

»18. 2. 1880 bila je seja tukajšnjega krajnega šolskega sveta pri katerej se je pogovarjalo o všolanju soseske Rakek na Unec. Gospod prvomestnik (predsednik sveta župnik Franc Klemenc) začel je strastno govoriti zoper vsaktero združenje, on je vse pripomočke, vsa sredstva, kar je le vedil in znal porabil v to da bi ude krajnega šolskega sveta, posebno še gospoda Jeršana njegovega namestnika v krajnem šolskem svetu pridobil za se, to je zoper všolanje one soseske; prosil ga je s priliznimi besedami da, celo latinske reke vpletal je v svoj napileni govor a vse zaman. Ko je videl in spoznal, da stem ne opravi ničesar začel je pretiti tako le: ’Ako boste glasovali da naj bode Rakek semkaj všolan in da se bode to tudi zgodilo, Vam rečem: kakor je gotovo danes kvaterna nedelja, tako gotovo je tudi da jaz grem z Unca, ako boste pa z menoj glasovali želim na Uncu umreti in pokopan biti.’ Udje krajnega šolskega sveta ostanejo še vedno trdovratni, bil je v velikej zadregi, kaj mu je začeti! koj mu šine hudobna misel v glavo da mora najpred g. učitelja tega najhujšega agitatorja počrniti mu njegovo veljavo, sposobnost in marljivost, po spričevanju njegovih predpostavljenih, katerem je eden najboljših učiteljev, grdo osramotiti po hinavsko, z namenom njemu ves vpliv vzeti pri posvetovanji in sklepanji v sejah krajnega šolskega sveta. Začne tedaj z svojim strupenim jezikom po njemu vdrihati in mu očitati da on ne more še domačih otrok brzdati, discipline ni niti v šoli niti izven šole, pri molitvi se otroci naslanjajo na klopi ali imajo pa klobuke ali kape v rokah in se igrajo ž njimi – (tukaj je pozabil samega sebe – da je on verski učitelj) dalje je rekel da otroci ne znajo nič, sami stariši se hodijo k njemu!? pritoževati da se otroci nič ne uče, kaj bi še bilo, ko bi oni hudobni in sprideni otroci iz Rakeka semkaj všolani bili!

Drugi je poprijel besedo gospod A. Jeršan, on je temeljito, pametno in v korist Unške kot Ivanske soseske govoril a tudi Rakovškej dobro želel. On je imel le korist in blagor soseske pred očmi in ne posamezne interese, zato je rekel: ’Ako smo zoper združevanje one soseske sami sebi nasprotujemo najprvo in potem še le drugim, kajti, ako bode ona soseska semkaj všolana mi z njeno pomočjo napravimo primerno mežnarijo iz one hiše pod cerkvijo, katera je celi soseski v sramoto in tudi zelo nevarna zaradi ognja. Toraj, očitni materialni dobiček.

Drugič naša šola bi postala dvorazredna ker bi bilo v korist ne le našej, temveč še onej soseski, v katerej še nikakršne šole ni. Stroškov bi skoraj nikakršnih ne bilo ker je šola uže zidana za dva razreda, samo ’paradano’ se odstrani v spodnej veliki sobi in klopi notri postavi z drugimi učnimi sredstvi pa je dovršen zopet en razred. Tukaj bil bi pa očitni duševni dobiček. Čemu torej nasprotujete pametnej za prihodnost toliko koristnej stvari!’

Nato reče gosp. prvosednik: ’Toraj Vam je učitelj več in ljubši kakor pa fajmošter.’

G. učitelj prosi besedo. On počasi z mirno besedo ugovarja gosp. predsedniku na njegovo breztaktno govorjenje in reče: ’da so otroci pri zadnjem inšpiciranju po izreku gosp. c. kr. okrajnega šolskega nadzornika v vseh predpisanih predmetih sploh dobro, nekateri tudi izvrstno napredovali in tudi o šolski disciplini se je jako povoljno izrazil. Da nekateri otroci ne napredujejo z druzimi vred je krivo temu pomanjkanje učnih pripomočkov, slabo obiskovanje šole, revščina kjer jih stariši v gozd pošiljajo palice za obroče namesto v šolo, jagode in maline brati i.t.d. da si kaj prislužijo. Morebiti da je gosp. predsednik katerega tacih ljudi slišal milo tožiti: moj otrok se v šoli nič ne uči!

Da se Vam nekateri otroci pri molitvi slabo vedejo ste sami krivi, saj ste njih verski učitelj, v mojej navzočnosti se kaj tacega ne zgodi.’

Potem reče gosp. predsednik: ’Šibo vpeljite v šolo in otroci naj se uče najpotrebnejše reči npr. kerščanski nauk, branje, računstvo, pisanje ne pa telovadbe, risanje in več tacih nepotrebnih stvari.’ Dalje je rekel: ’Tako me včasih jeza popade ko pridem v šolo in vidim da imajo risanke pred seboj, da bi kar k njim skočil in jim zvezke pod klop pometal.’

Nato reče g. učitelj: ’Za vse ravno naštete šol. predmete imamo splošni šol. in učni red od 20. avg. 1870 štev. 7648 in sicer: o ustrahovanju v šoli velja § 24. o telovadbi § 60, o risanju § 53 i.t.d. in tega šol. in uč. reda se moramo mi učitelji natanko držati.’

S tem je bila seja ali bolje rečeno prazna slama omlatena in udje krajnega šolskega sveta so mrmraje odlazili ter rekli: gosp. predsednik ni pri stvari ostal, on je imel le samopašne postranske in slabe namene.«

Burni seji je sledilo že enkrat preloženo posvetovanje, na katerem so se Rakovčani dokončno odločili, da bodo zgradili svojo šolo:

»Povabilo je v drugo slavno c. kr. okrajno svetovalstvo unške, ivanje selske in rakovške zastopnike v posvetovanje o všolanji poslednje k prvej. Seja je bila v šoli na Uncu pri katerej sta Rakovska zastopnika po pregovarjanji nekaterih gospodov – izrazila zoper všolanje s tem pogojem, da si soseska Rakek napravi svojo šolo. Soseski unška in ivanska nista temu ugovarjali.

Z odlokom veleslavnega c. kr. deželnega šolskega sveta je soseska Ivanje selo obsojena za zidanje šole na Uncu v znesku 645 f 99, Unški soseski v teku enega leta plačati po naznanilu slavnega c. kr. okrajnega šol. sveta od 19. maja 1880 štev. 231/o.š.sv.«

Še enkrat niso dosegli Unčani in Rakovčani soglasja, to je bilo, ko je nastal načrt za gradnjo skupne šole pod Orlekom. Že 16. aprila 1931 je bil komisijski ogled za novo osnovno in meščansko šolo, vendar se niso sporazumeli o združitvi obeh šolskih okolišev in so stvar odložili. Tudi po koncu vojne niso dosegli soglasja, čeprav so že imeli prostor v izmeri 11.700 m2, dobili so že 100 m3 lesa in izdelovali so se že načrti. Ker ni bilo soglasja za izgradnjo nove šole pod Orlekom, so se Rakovčani leta 1951 lotili obnove požganega šolskega poslopja.

Viri:

• Perko: Vasi v objemu železnice.
• Tine Bombač

Kraj: Unec
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 29. 10. 2019
Oblika: kopija fotografije, za izdelavo poskrbel Tine Bombač

Na sliki je vodstvo pohoda s prapori in torbo komandanta. Od leve:

• Ernest Gnezda,
• komandant pohoda Milan Ivančič,
• David Istenič in
• neznan.
• Za njimi stoji Anton Bajt predsednik krajevne organizacije ZB Unec.

Pohodi in zbori so bili priljubljena dejavnost pionirjev že v prvih povojnih letih. Na te so odhajali ob vseh obletnicah in priložnostih. Prvi republiški pohod je bil leta 1949 z naslovom »Naša rodna dežela in petletka«. Tako so pionirji na vseh teh pohodih prepotovali dolgo pot, po kateri so spoznavali svojo domovino. 27. aprila 1957 je zaživela pot ob žici okupirane Ljubljane, pozneje 9. maja pa so odhajali na pohod Po poteh spominov in tovarištva. Ustavljali so se ob spominskih kamnih, ki so bili postavljeni na krajih žice. Šole so prevzele vloge oskrbovanja kamnov s cvetjem in svečami. Istega leta so se pionirji udeležili Pohoda bratstva in enotnosti ob 15. letnici Zveze pionirjev. Udeležilo se ga je po deset pionirjev iz vsake republike in odšlo na pohod v sosednjo republiko.

V naslednjih letih 1972, 1973 in 1974 so se zvrstili pohodi v rojstni kraj Josipa Broza Tita v Kumrovec.

Pionirji so se združevali v pionirske zbore, ki so obiskovali vse pomembne obletnice narodnoosvobodilnega boja, revolucije in svoje organizacije skupaj s partizanskimi borci. Mentorji so v njih videli pomembne ure zgodovine, vzgojno vrednost podoživljanja vrednot NOB-a, prenašanje tradicij na mlade rodove in povezovanje pionirjev v tesno medsebojno prijateljstvo. Na svojih srečanjih so se udeleževali pohodov in na večjih krajih mitinge in druge prireditve.

Ob 20. obletnici Zveze pionirjev v Ljubljani, 29. in 30. septembra 1962, so priredili največji zbor pionirjev, saj so prvič praznovali svoj dan. Tako ga je na predlog ZPMS poimenoval Zavod za šolstvo SRS in so ga pozneje praznovali vsako leto. Leta 1967 so v Kočevju pripravili ogled partizanske bolnišnice, kjer so pionirjem demonstrirali zdravljenje med vojno. Ob koncu pohoda so jim pripravili partizanski miting z golažem. Vsak pohodnik je prejel brošuro »Partizanski Rog«, ki ga je izdal ZPMS.

Zveza prijateljev mladine je za 25. obletnico na Pokljuki leta 1970 pripravil natečaj za novo pionirsko pesem, od koder smo dobili Veselo pionirsko, ki jo je napisal Tone Pavček.

Na Zbor slovenskih pionirjev v Ljubljani, ki so jo tedaj poimenovali mesto herojev, je bila 30. obletnica Zveze pionirjev Jugoslavije leta 1970, je slovenska organizacija prejela zlati znak OF.

Med najpomembnejšimi omenimo še Zbore pionirjev Jugoslavije, ki so potekali v vasi Fara pri Kočevju (1976), Dražgošah (1977), Murski Soboti (1978), Mozirju (1979) in Črnomlju (1982).

Pod budnim očesom vodstva OZPM Cerknica, mentorjev Pionirskih odredov po šolah ter učiteljskega kadra je leta 1982 potekal pionirski pohod po naši občini pod nazivom Pohod na osvobojeno ozemlje po poteh 15. divizije.

Potekal je iz Trebnjega 17. 5. 1982 (ob zaključku republiškega srečanja pionirjev zgodovinarjev) do Črnomlja 12. 6. na zboru pionirjev, katerega so se udeležile delegacije vseh Pionirskih odredov OŠ iz naše občine.

Pohodni prapor so pionirji naše občine prejeli v kraju Padež 31. 5. 1982. Pohoda so se udeležili pionirji Pionirskega odreda Ljubo Šercer iz OŠ Notranjski odred iz Cerknice in Pionirski odred Turšič Ivan – Iztok iz OŠ Jožeta Krajca z Rakeka. Iz Padeža, kjer je prevzeli prapor Pionirski odred Turšič Ivan – Iztok, od pionirjev iz Vrhnike, preko Bezuljaka, kjer je bil krajši kulturni program. Od tu naprej pa pionirji Pionirskega odreda Ljubo Šercer iz OŠ Notranjski odred iz Cerknice.

Od tu jih je naslednji dan pot vodila preko Grahovega, Strmce – Radleka na Bloško planoto, nadalje pa so predali prehodni prapor pionirji Pionirskega odreda Tone Šraj – Aljoša, iz OŠ Toneta Šraja Aljoše iz Nove vasi, na Javorjah pionirjem OŠ Loški Potok. Pri izvedbi pohoda od Padeža pa vse do občine Ribnica so sodelovali borci, mladina, taborniki in gozdarji. Po poti so sprejemali pohodnike in prirejali manjše prireditve ob obeležjih NOB.

Trasa je bila prilagojena delovanju 15. divizije. Komandant pohodne enote (pionir) je imel torbico Komandant pohodne enote (zemljevid, dnevnik). Pohodna enota je nosila s seboj zastavo pohodne enote, zastavo pionirskega odreda, jugoslovansko in slovensko zastavo, med seboj pa so si predajali prapor z napisom »Pohod pionirjev na osvobojeno ozemlje 1982 – po poteh 15. divizije. Na pohodu ni smela manjkati harmonika.

Spominjam se pohoda naših pionirjev, ki so od pionirjev iz Borovnice v Padežu prevzeli prapor in s soudeležbo harmonikarja in vodiča gozdarja Jadrana Zadnika prešli pot od Padeža do Bezuljaka. Na Jadranov predlog smo skrenili iz začrtane smeri po glavni makadamski cesti na gozdne poti in vlake. Za vedro razpoloženje je skrbel naš harmonikar, gozdar Jadran pa jim je tudi razodel marsikatero skrivnost naših gozdov. Seveda pa je zaradi našega nepredvidenega premika s predvidene trase pohoda prišlo v Bezuljaku do manjše panike. Voznika, ki se je vračal iz smeri Padež, so vprašali, do kod so že prišli mladi pohodniki. Ta pa je odgovoril, da na cesti ni nobenih pohodnikov. No ravno v tem času pa smo veselo prikorakali v Bezuljak, kjer so nam priredili lep sprejem s krajšim kulturnim programom in pravim partizanskim mitingom ter postregli odličen partizanski golaž.

Leto 1983 je sledil pionirski pohod pod nazivom Pohod pionirjev po poteh osvoboditve Primorske. Potekal je iz Sevnice 12. 5. 1983 (ob zaključku republiškega srečanja pionirjev zgodovinarjev), zaključek je bil v Kočevju 21. 5. 1983 na Zboru pionirjev.

Pohod pionirjev v naši občini je potekal od 15. 5. do 17. 5. na trasi Postojna – Unec – Rakek – Cerknica – Grahovo – Nova vas – Ribnica.

Na Uncu je vodenje pohoda prevzel Pionirski odred Rudolf Maister iz Podružnične šole Unec 15. 5. 1983. Iz slik je razvidna množičnost udeležencev pohoda, ki se je zaključil ob spomeniku, ki so ga odkrili leta 1955.

Po prihodu do spomenika so pripravili kulturni spored. Manjkala ni niti harmonika. Iz slik je razvidno, da so pri pohodu sodelovali tudi mladinci, taborniki in vojaki. Povezanost z Garnizonom JLA na Rakeku je bila obojestranska. Kar 19 vojakov in podoficirjev je bilo registriranih pri NZS kot nogometaši Rakeka, strelcem so zagotavljali vojaške puške in municijo za vadbo in tekmovanja. V Domu JLA v krogu kasarne se je odvijala cela vrsta predstav, igre, proslave, veselice, šahovska tekmovanja in še bi lahko našteval.

Na slikah vidimo tudi predajo poročila tabornika predsedniku krajevne organizacije ZB Unec Antonu Bajtu.

Po predaji poročila tabornika iz Postojne je sledila predaja Pohodnega prapora in torbice Komandanta pohodne enote. Torbo komandanta je prevzel pionir Milan Ivančič iz Pionirskega odreda Rudolfa Maistra iz OŠ Unec.

Pohod je nadaljeval svojo pot po poti pod Orlekom na Rakek. Tu so prapore in torbico prevzeli pionirji Pionirskega odreda Turšič Ivan – Iztok iz OŠ Jožeta Krajca z Rakeka in mladina Rakeka, sledila je krajša slovesnost pri spomeniku NOB.

Na sliki od leve:

• Milan Ivančič,
• neznana,
• med prapori Jolanda Banfi (poročena Cesar),
• Bela Banfi,
• ostali nepoznani.

Pohod je nadaljeval svojo pot proti Cerknici in naprej vse do predaje pionirjem Ribniške občine.

Viri:

• Pionirska organizacija v Sloveniji 1942-1982
• Domači arhiv

Kraj: Unec
Datum: 15. 5. 1983
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 22. 1. 2021
Oblika: 9 fotografij